Za oba ženska kolektiva je uvrstitev med evropsko elito skrajni domet. Več manevrskega prostora ima sicer reprezentanca, saj je še kar nekaj slovenskih odbojkaric, ki po kakovosti spadajo v izbrano vrsto, a v dodatnih kvalifikacijah niso bile zraven. Drugo vprašanje seveda je, ali si vpoklic sploh zaslužijo, saj je za zdrav kolektiv pomembno, da tudi na evropskem prvenstvu dobijo priložnost predvsem tiste igralke, ki so Slovenijo na prvenstvo tudi pripeljale.
V Kamniku so bili nekaj časa v dilemi, ali naj izkoristijo možnost, da kot prvi slovenski klub sodelujejo v ženski ligi prvakov. Ker gre za majhen kolektiv, bo liga prvakov velik finančni zalogaj, toda tudi morebitni polom ne bo pustil tako slabega občutka, kot bi ga morebitno obžalovanje ob spremljanju lige prvakov iz domačega naslonjača. Ena od resnic življenja je namreč, da ljudje najbolj obžalujemo predvsem tiste stvari, ki jih nismo storili.
Še toliko večje obžalovanje bo pri moški reprezentanci, če se ji tudi letos ne bo uspelo uvrstiti v četrtfinale evropskega prvenstva. Nazadnje pred dvema letoma je izpadla celo po skupinskem delu. Nov selektor Andrea Giani je v slovensko reprezentanco vpeljal dva sistema – zelo demokratičnega zunaj igrišča in precej avtoritativnega na igrišču, kjer od svojih idej ne popušča niti za milimeter. Prvo nalogo je z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo uresničil, zdaj ga čaka preboj v svetovno ligo in nato še med najboljših osem na evropskem šampionatu. Kvalitete je dovolj, vprašanje pa je, ali je zadosti tudi poguma.
Prišel je namreč čas, da se Slovenci za najvišja mesta na reprezentančnih tekmovanjih začnejo boriti tudi pod slovensko zastavo. Do zdaj so se le pod jugoslovansko, ko so bili pred desetletji dejavni Adi Urnaut, Matjaž Jedretič in Viktor Krevsel, ki ravno danes praznuje 80. rojstni dan.
