Evropski nogomet je poln odličnih atletov, ki imajo sicer veliko nogometnega znanja, a je njihov slog igre dolgočasen. Nogometno igrišče ne ponuja le možnosti igre na rezultat, ampak je tudi prostor za demonstriranje kreativnosti. Tudi zato so v Evropo prišli igrat nogomet številni Brazilci. In tudi zato je v Barcelono prišel Neymar.
To, kar je nekdanji nogometaš Santosa pokazal v soboto, ni niti drobec igrivosti, s katero je navduševal v Braziliji. Tam je na skoraj vsaki tekmi postregel s podobno potezo. Ne le to. Ko je dosegel gol, je zaplesal nekaj korakov sambe. Pred tekmami je plesal z žogo na nogi v garderobi, večkrat je bil gost slavnih brazilskih pevcev, nekateri so mu posvetili pesmi. Ob pogledu na stare posnetke človek dobi vtis, da Neymar nogometa in življenja morda ne jemlje tako zelo resno, kot ga Bustinza, Enrique in Piqué. A zdaj igra precej resneje, kot je v Braziliji. Če je želel uspeti v evropskem nogometu, se je moral prilagoditi. Vseeno velja za nogometaša, ki rad naredi potezo preveč. Zato ga v Evropi včasih zmerjajo s cirkusantom, v Braziliji pa se navdušujejo nad njegovo ustvarjalnostjo.
Neymarja so v Evropo zvabili Evropejci z mnogo bogatejšo pogodbo, kot jo je imel v Braziliji. Na drugo stran Atlantika je prišel, da bi še bolje živel in navduševal ljudi z atraktivno igro. Prilagodil se je na tukajšnji nogometni slog, a ostal poplesavajoč fant z nogometno žogo v nogah in slušalkami na glavi, kakršen je bil vedno.
Bustinza, Enrique, Piqué in mnogi drugi evropski nogometaši temu nasprotujejo.
Podobnost s položajem manj bogatih migrantov v Evropi je očitna.
