Na Kongresni trg je v dolgi pogrebni povorki prišlo okrog tristo ljudi, ki so pod balkonom, kjer je govoril Tito, po župnijah našteli 14000 Slovencev, ki so bili likvidirani po kapitulaciji Nemčije. Z majskimi praznovanji zmage nad fašizmom v Evropi evokacij druge svetovne vojne še zdaleč ni konec. V Sloveniji so se med praznovanji delali, kot da po vojni ni nastopilo maščevanje nad pripadniki milic, ki so sodelovale s fašisti in nacisti. Sušnik in Jamnik sta govorila, kot da druge svetovne vojne ni bilo, ubiti pa so bili nedolžne žrtve zmagovalcev v državljanski vojni. Udeleženci so zahtevali izkop, identifikacijo in dostojen pokop ubitih. NSZ, ki združuje »državljane, ki so bili kakorkoli udeleženi v protikomunističnem odporu v državljanski vojni«, in škofovska konferenca drugo svetovno vojno izključujeta iz praznovanj. Kot protikomunisti so bili poraženi v državljanski vojni, ne pa v spopadu s fašizmom kot njegovi zavezniki. »Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino,« je maršala Tita iz govora na Kongresnem trgu 26. maja 1945 citiral Sušnik. »In samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj.«
Posnetek Titovega govora:
Na zborovanju so imeli enake težave konsistentno govoriti o koncu druge svetove vojne, kot jih imajo vsi drugi govorci ob podobnih priložnostih. Nekatere dele zgodbe raje izpustijo, da ne bi razburjali čustev. Treba je voziti slalom med dobrim in zlom in sebe kazati kot nedolžno žrtev in čistega junaka, nasprotnika pa kot krvnika. Drugače praznik propade. Zato niti Sušnik niti Jamnik nista govorila o zmagi nad fašizmom, ampak sta to epizodo vojne izpustila kot marginalen detajl. Natopila je ob pozivu na spravo in odpuščanje, ki sta jo oba zvezala z Velikim petkom, Jezusom Kristusom, Poncijem Pilatom in vstajenjem od mrtvih.
Kot dober primer sprave je bil omenjen spomenik, ki so ga v Parizu postavili vsem Francozom, ki so bili med vojno deportirani v nemška taborišča. »Odpuščamo, nikoli pa ne bomo pozabili,« piše na spomeniku. To ni izzvenelo kot najbolj praktičen primer sprave. Na zborovanju so zahtevali pravično obravnavanje pripadnikov milic, ki so sodelovale pri deportiranju Slovencev v ista taborišča. Komemorativna slovesnost je potekala na istem kraju, kjer je leta 1944 potekalo veliko protikomunistično zborovanje generala Leona Rupnika, s častno četo domobrancev in nemško vojsko. Vršitelj dolžnosti župana Ljubljane Jančigaj, je »pozdravil zastopnike nemške vojske in slovenskega domobranstva« v tem vrstnem redu in tudi škofa Rožmana, ki je sedel med nemškimi oficirji. Mesto je bilo pač pod okupacijo.
Glavni govorec je bil dr. Ludovik Puš, ki je tisoč glavo množico Ljubljančanov takole pozdravil: »Danes hočemo iz srca slovenske domovine, iz naše Ljubljane, glasno in odločno povedati svojemu narodu in vsemu svetu tole: da sovražimo iz dna duše komunizem in odločno zavračamo njegove z boljševiško-judovskim in bogataškim zlatom plačane zločinske hlapce in oprode, ki hočejo na preliti slovenski krvi in na požganih domovih ustoličiti sovjetsko oblast.«
Celotna prireditev:
Če ne bi v govore vpletali Judov, bi podoba nedolžnega državljanskega spopada med drugo svetovno vojno morda izzvenela nekoliko bolj prepričljivo. Leon Rupnik je boljševizem označil kot »najbolj pošastno judovsko orožje.« Pomožni škof Jamnik je med blagoslavljanjem črnih križev več pozabil kot odpustil.
