Glasbene kvote so ob vsakokratnih spremembah zakona o medijih v središču pozornosti. Ko je želelo ministrstvo za kulturo v času Pahorjeve vlade določiti nižje kvote za obvezno predvajanje domače glasbe, so se ustvarjalci slovenske glasbe razjezili do te mere, da je Zoran Predin v vlogi predsednika Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev napovedal zborovanje slovenskih glasbenikov, da jih država ne bi pokopala. Tedanja rešitev, da mora biti najmanj 15 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa slovenske, ni »preživela«. Po padcu zakona je ostala v veljavi ureditev, po kateri morajo komercialni programi domači glasbi nameniti najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe, za programe Radiotelevizije Slovenija pa velja 40-odstotna kvota.
Nove rešitve ne bodo koristile mladim
Na ministrstvu za kulturo so se štiri leta pozneje odločili za novo rešitev. Poleg nove definicije slovenske glasbe, ki mora biti izvajana v slovenskem jeziku, predlagajo dodatno določilo, da mora vsak radijski ali televizijski program med 6. in 22. uro slovenski glasbi nameniti najmanj 20 odstotkov glasbenega časa. »To je pač priložnost za spremembe, za uveljavljanje različnih interesov. Nekateri, ki so se že doslej najbolj mastili od Sazasove pogače, bi se radi mastili še bolj, večina ostalih, bolj ali manj od radiev prezrtih izvajalcev pa verjetno v tem vidi možnost, da postanejo bolj prepoznavni,« razloge, da so kvote spet v središču pozornosti, vidi Igor Dernovšek iz skupine Niet. Večina naših sogovornikov v ozadju nenehnih prizadevanj za zvišanje kvot vidi predvsem vplivne posameznike iz kolektivnih organizacij in tiste avtorje, ki so v dobrih odnosih z ustvarjalci komercialnih radijskih programov. Ob tem ne gre spregledati, da je stranka SDS pred meseci v parlamentarno proceduro že vložila predlog sprememb zakona o medijih, s katerimi je želela bistveno zvišati kvote slovenske glasbe, vendar brez uspeha.
Koristi od sprememb kvotnega sistema ne pričakuje niti Tone Kregar iz skupine Mi2. »Tiste radijske postaje, ki so že doslej predvajale naše pesmi, bodo v podobnem obsegu to počele tudi v bodoče in higienske meje ne bodo prestopile, saj v glavnem premorejo kompetentne in odgovorne glasbene urednike. Večina ostalih, ki so nas že doslej ignorirale, pa svojega glasbenega okusa oziroma politike tudi ne bo spremenila in bodo še v večji meri vrtele svoje izbrance in protežirance.« Kregar tudi dvomi, da bodo nove rešitve koristile mladim in neuveljavljenim bendom, ki bodo na večino vrat še naprej trkali zaman. »Tudi s tega vidika nova zakonska dikcija ni stimulativna,« se strinjageneralni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra Peter Baroš. Ugotavlja, da je namreč delež nove produkcije ter novih in manj uveljavljenih izvajalcev znotraj predvajalnega časa, namenjenega slovenski glasbi, zdaj minoren.
V Ukrajini so kvote znižali
Da se s kvotami ne obremenjujejo, poudarja tudi Tadej Košir iz skupine Muff, ki je trenutno eden perspektivnejših mladih kolektivov na domači sceni. Vrtijo jih na javnih in na komercialnih radijskih programih. »Imamo srečo in smo prisotni. Vendar se z našo glasbo ne prilagajmo politikam določenih radiev. Če ji radijske postaje ne bodo naklonjene, si bomo pomagali z različnimi kanali na internetu,« je odločen Košir.
Tudi Slavko Ivančič, ki se lahko pohvali z bogatim repertoarjem, se ne obremenjuje s kvotami, ukvarjati pa se ne želi niti »z igrami v ozadju«. »Kdor dela kakovostno glasbo na dolgi rok, se nima kaj bati. Uspešnic ne moreš prepovedati z neko uredbo. Zato se tudi ne počutim odrinjenega. Muhe enodnevnice pa bodo vedno prisotne,« pojasnjuje primorski glasbenik. Kvotne sisteme poznajo v številnih državah, Ivančič pa izpostavlja francoskega, kjer imajo posebno mesto tudi nova produkcija oziroma novi talenti. V študiji, ki jo je pripravil Baroš, je med drugim navedena tudi Ukrajina, kjer so kvote domače glasbe pred leti s 50 znižali na 25 odstotkov. »Radijci so se uspešno pritožili, da nimajo na razpolago dovolj vsebin, ne da bi vrteli skladbe s prepogostim ponavljanjem.«
S predvajanjem na radijskih postajah služi le peščica
Če bi kvote ukinili, se za skupino Niet ne bi spremenilo kaj dosti. »Zanimivo je, da imamo na internetu pri nekaterih komadih tudi po 100.000 in več ogledov, na leto pa nas vse radijske postaje skupaj po podatkih Sazasa zavrtijo manj kot 50-krat,« je konkreten Dernovšek. Razmerje prihodkov, ki jih Niet prejmejo od zgolj desetih nastopov na leto, in prihodkov iz radijskega predvajanja ocenjuje na 90 proti 10. »Člani skupine od predvajanja na radijskih postajah prejmemo na leto največ 15 odstotkov vseh prihodkov. Tudi zato nam kvote bistveno ne kratijo spanca. Največjo korist od kvot imajo določena imena, ki so vselej pri samem vrhu predvajanih skladb, čeprav je njihov dejanski položaj na sceni zanemarljiv. Škoda je, da se govori zgolj o odstotkih, ne pa o raznolikosti in aktualnosti predvajane glasbe ali pa o drugih vsebinskih standardih, ki bi bili osnovni pogoj delovanja radijskih postaj,« je kritičen Kregar.
Glede na to, da je lestvica zavoda IPF razkrila, da sta slabi dve tretjini radiev že lani čez dan vrteli več kot 20 odstotkov slovenske glasbe (med katerimi pa ni najbolj poslušanih komercialnih postaj), smo na ministrstvo za kulturo pred dnevi naslovili več vprašanj. Tudi to, zakaj so se odločili za spremembo kvotnega sistema in na podlagi katerih raziskav so se odločili za tak ukrep. Odgovore naj bi dobili prihodnji teden.
