Prof. dr. Matej Tušak, psiholog: Prostor mora biti tudi za povprečne

To izhaja iz ostankov socializma, ko so bili ljudje navajeni, da so lahko pasivni, da jim ni bilo treba razmišljati, da bodo imeli plačo in službo, da so delali samo tisto, kar se je od njih zahtevalo in če se je dalo, malo, da niso ustvarjali kreativnih idej, aktivnih pristopov. To je bilo v prvi fazi lažje, dolgoročno pa to pomeni manjšo motivacijo, manj zadovoljstva in pomanjkanje občutkov samorealizacije. To so vse stvari, na katere se moramo prilagoditi in to prilagajanje poteka že 20 let, ker ni bilo najbolj uspešno. Zelo hitro smo prevzeli kapitalistične vrednote v smislu, kaj bi radi imeli, veliko manj pa v smislu tega, kaj smo pripravljeni za to narediti. Menim, da je ta kriza ne nazadnje dobrodošla dolgoročno tudi za gospodarstvo in miselnost ljudi, da bodo znali razumeti, da se je treba spremeniti, če želimo biti uspešni. Nekatera podjetja že dokazujejo, da so dobra, želimo pa si, da bi bilo teh podjetij še več.

To je zagotovo prisotno veliko bolj, kot bi si želeli. Menim, da je to prisotno v vseh državah, posebej evropskih, ki so prešle iz socializma v kapitalizem in ga hitro posvojile v delu, kaj bi radi imeli, ne bi pa za to tvegali bonitet, ki jih je ponujal prejšnji sistem. Ekonomska kriza nas je prisilila, da začnemo razmišljati drugače in to je vedno edina možnost, da se tako velike spremembe miselnosti sploh zgodijo. Dokler ni nujno, ljudje ne spremenijo razmišljanja, ko je to nujno, pa je vse odvisno od tega, kako hitro lahko spremenimo miselnost.

V športu je drugače, ker so rezultati hitro vidni in merljivi. V podjetjih ne gre tako zelo hitro, se pa trudimo, da to miselnost prenašamo tudi v poslovni svet. Menim, da nam marsikje uspeva in kar nekaj dobrih poslovnih sredin v Sloveniji dokazuje, da je to mogoče. Je pa žal tako, da mediji premalo poročajo o dobrih praksah, ki jih ni malo.

Tukaj moram biti zelo kritičen, saj mediji v zadnjem času odigrajo veliko negativno vlogo. Verjamem, da je bilo na področju korupcije in podobnih zgodb veliko negativnega, ampak realnost ni tako zelo nemogoča, kot je predstavljena. Najlažje je pisati o aferah in s tem pridobiti poslušalce ali bralce. Danes so predvsem mediji tisti, ki izzivajo negativnost, nestrpnost in pesimizem, ki ni tako hud. Dajmo predstavljati uspešne zgodbe, ki kažejo, da se tudi v Sloveniji dajo stvari peljati v pravo smer, le ljudje morajo v to verjeti. V ozkih poslovnih krogih je to že sprejeto, ampak če želimo narediti premik, morajo v to verjeti vsi zaposleni v Sloveniji.

To je stvar vsakega posameznika, ampak v prvi vrsti mora podjetje zaposlenim pokazati, da imajo delo, da so sposobna ponuditi priložnosti. Včasih je ljudem samoumevno, da imajo službo. Če znamo to razumeti kot vrednoto, bo bistveno lažje ustvariti pozitivno okolje. Veliko vlogo tu pa igrajo ljudje na ključnih delovnih mestih. Če bodo znali zasejati optimizem, bo ta tudi vzklil, zato je dobro, da so na vodstvenih položajih in ključnih delovnih mestih optimisti.

Če vzgajaš zaposlenega, ti je manj vseeno, če odide. Tudi zaposleni, ki je veliko dobil od podjetja, mu je bistveno bolj lojalen. Včasih se tega ne da izmeriti tukaj in zdaj, zato je potrebna dolgotrajnejša strategija in ljudje, ki te na to opominjajo.

Menim, da se te priložnosti povečujejo, po drugi strani pa moramo vedeti, da je del motivacije tudi na strani posameznika. Nekdo, ki čaka, da bo vse dobil od zunaj, ni iz pravega testa. Iz pravega testa so tisti, ki iščejo in se nekje ujamejo, v projektu, v katerega so vključeni. Ljudje morajo razumeti, da so nekateri boljši, ker več delajo, ne ker bi bili iz čudežnega testa.

Zagotovo je bilo tako, čeprav včasih podjetniki niso imeli toliko prostih možnosti. Včasih ni bilo toliko spodbud za podjetništvo, niti kultura ni podpirala drugačnih, tistih, ki so rinili v ospredje. To je seveda zaviralo razvoj. Logika kapitalizma, da se izkažeš in napreduješ, je v tem pogledu veliko boljša, po drugi strani pa moramo vedeti, da izjemnih ni nešteto. Moramo imeti sistem, v katerem lahko delajo tudi povprečni ljudje, ki pa, jasno, ne bodo imeli iste pozicije kot izjemni.

Seveda, saj se naučijo delovnih navad, ki jih šolski sistem ne razvija v tolikšni meri, delajo več, zato dobivajo izkušnje, se soočajo s stresom, pridobivajo številne kompetence, ki jih šolski sistem ne razvija. Zagotovo imajo boljše izhodišče kot tisti, ki se s tem ne ukvarjajo, zato je spodbujanje različnih športnih ali kulturnih aktivnosti dobrodošlo. Če otrok nekaj rad počne, bo v to vložil bistveno več energije kot v nekaj, kar je obvezno.

Tu pa je malce drugače. Pomembno je telesno stanje, saj je fit posameznik veliko bolj učinkovit in zadovoljen. Športna rekreacija pri odraslih ne sodi toliko v kontekst, da bi se naučil nekih novih stvari. Predvsem gre za to, da imajo ljudje sebe v boljšem stanju. To je tako, kot če bi šli dirkat z napol pokvarjenim avtomobilom. Težko boste zmagali proti nekomu, ki ima redno servisiran avto. S tega vidika je investicija v športno rekreacijo in zdravstvene programe, ki skrbijo za delavce, absolutno dobrodošla.

Koncept rekreativnega športa je značilen za razvito družbo. Vrhunski šport pa ne. Koncept rekreativnega športa govori o ozaveščanju posameznika, da vlaganje v sebe, v zdravje predstavlja večjo kompetentnost. Gre bolj za to, da smo postali nekoliko bolj razvita družba, čeprav na tem področju nismo tako uspešni kot na tekmovalnem področju, kjer smo med zahodnimi državami zaradi izrazite želje po zmagi še vedno na vrhu. Bistvo pa je, da sami poskrbimo za svoje zdravje, tudi delodajalec mora imeti ta interes, ampak v osnovi je vsak odgovoren zase.

Idealno bi bilo, če bi začeli s posameznikom, vendar menim, da je večina ljudi še vedno premalo zrelih, da bi bili sposobni narediti tako velike spremembe. Spodbuda delodajalca je zato zagotovo dobrodošla, sploh tam, kjer si to lahko privoščijo.