Novičar iz Ljubljane
(…) Ravno beremo v »Südslawische Zeitung« dopis iz Dunaja 12. maja, ki pravi: »Veseli nas, za gotovo povedati, da ravno sedaj na nasvet g. general-prokuratorja na vse deželne sodnije Krajnskiga in Koroškiga ministerski naukaz gre, po kterim morajo preiskavni sodniki prihodnjič vse zapisnike v slovenskim jeziku pisati. Po tem novim ukazu je poprejšnji ukaz, ki je nemškutarii vso oblast v roke dal, srečno overžen i.t.d.« Močno nas bo veselilo, ta ustavni ukaz brati – vunder smo zastran že tolikokrat spremenjenih ukazov zastran zapisnikov že taki neverni Tomaži, da bomo popolnoma še le takrat veseli kadar bomo ta ukaz brali.
Novice, 21. maja 1851
K stari zgodovini slovenskiga jezika
V 1. zvezku nove knjige, jezikoslovje in zgodovino mnogoverstnih slovenskih narodov obsegajoče, ki jo je gosp. prof. dr. Miklošič ni davnej pod naslovom »Slavische bibliothek oder beiträge zur slavischen philologie und geschichte« *) na svitlo dal in ktera se mende v rokah vsih učenih in za slovenske reči marljivih Slavenov znjade, beremo življenje našiga slavniga rojaka Jerneja Kopitarja, kakor ga je on sam spisal. Iz tega nemško spisaniga življenjopisa vzamemo nekoliko verstic, ki častitljivo starost našiga slovenskiga jezika dokazujejo, nadajoči se, da bomo ž njimi vstregli vsim bravcam Novic in tudi tistim, kterim scer za bolj učene reči ni mar. Tole beremo ondi:
»Krajnske Slovence je življenjopisec Karlna velikiga veliko boljši poznal kot marsikteri Nemci današnjiga časa, kteri jih večkrat s Korošci mešajo. Vunder to neha napčno biti, ako se pod »Korošci« »Goratanci« (Karantaner) zapopadejo, kteri so se že pred Karlnam velikim, morebiti že o 4–5. stoletju (nikjer se ne bere, kadaj so v deželo prišli) delječ čez Koroško po Noriki in Panonii razprostili, kjer se še sedaj med Terstam in Osekam, Zagrebam in Belakam, Blatnim jezeram in Šopronam (Oedenburg) od dveh milijonov ljudi njih jezik govori. (…) – bili so med vsimi Slovani pervi kristjani, in njih jezik je bil tudi, kteriga sta tako imenovana slavenska aposteljna Cyrilj in Metud, ki sta med njimi sperviga in poslednjič učila, k liturgiškimu, to je, cerkvenimu jeziku vsih Slavenov povzdignila. Tode omenjeni slovenski cerkveni jezik se je v Panonii le kakih 30 let in sicer do smerti škofa in vtemeljnika Metuda obderžal, kjer je bil pa potem, ko so bili Ogri Panonijo napadli, s keršanstvam vred zatert in pokončan; (…) Mesta gori omenjene prave Goratanske dežele, ki so: Terst, Belak, Ljubljana, Zagreb, Celje, Ptuje, Radgona (od Gradca, ki razun imena nič slavenskega več nima, kakor tudi od staroslavniga Karnuta, od kteriga po mislih diakona Pavla Goratanje izhajajo, nočem nič reči) so, kakor na Českim, večidel od Nemcov naseljene, kteri pa tudi slavenski jezik govori; v imenovanih mestih se sliši tedaj dvojni jezik razun Tersta, kjer je več jezikov navadnih.«
Nikar obupati zavolj pravične obveljave slovenskiga jezika!
Če se ozremo na to, kar je naš narodski jezik pred malo leti bil, in na to pogledamo, kar je sedaj, moramo poterditi, da se je v sedmih letih zgodilo, kar vročokervniki v sedemdesetih pričakovali niso. Že se več ali menj po celi slovenski deželi slovensko piše, v učilnicah v slovenskim jeziku uči, že se pri kaznovavnih sodnijah in porotah slovenski jezik razlega; že taki gospodje, ki pred 5 leti na ta jezik še mislili niso, v njem ginljive govore imajo. Pri tem takim ni tedej obupati. Nemška narodnost je pred 100 leti in še pred veči protivnike imela kakor sedaj slovenska. Cesar Dragotin V. je rekel, da španjoljski jezik je vstvarjen za čast božjo, laški za petje, francoski za ljubezen, nemški pak za vajo konj!!« Ko bi ta cesar sedaj od smerti vstal, bi se čez svojo kratkovidnost zlo čudil. Nemška gospoda se je od nekdaj svojiga narodskiga jezika ogibala in se še dan današnji s francoskim šopiri. Boruski kralj Miroslav II. je jezik svojiga nemškiga ljudstva čertil; on je vselej v francoskim jeziku pisal in govoril. Pod Marijo Terezijo se je še po Nemškim pri mnozih sodnijah po latinsko pisalo. Kako se je do današnjiga dne vse to spremenilo! Pravica nemškiga jezika je na Nemškim obveljala. In kdo je za te premembe vzrok? – iskreni možje, ki so se za izobraženje narodoviga jezika in za vterjenje narodovnosti krepko poganjali, so v ti reči zmagali. Zatorej le ne obupati tudi zastran obvejave našiga slovenskiga jezika, in le čversto naprej! Zmaga mora biti pravica! Več pa ne terja noben pravi rodoljub.
Novice, 28. maja 1851
Iz Boštanja 13. t. m.
Povejte »Novice«, ki se vseskozi možko potegujete za pravično obveljavo domačiga jezika v kancelijah, ki imajo z ljudstvom opraviti, svojim bravcem veselo novico, da naša c. k. dacna vradija v Dvoru pri Savi je začela županii v domačim jeziku dopisovati. Kakor je te dni zastran naznanila potrebovanih domovinskih listov za leto 1851 in 1852 storila, terdno upamo, da bo v našo zastopnost tudi za naprej ravnala. O! da bi Bog tudi vsim našim višjim in manjšim vradnikom kaj kmalo to gnado dodelil, da bi v domačim jeziku ljudstvu pisali! Koliko bi si ubogi kmet potov pa tudi denarja prihranil, ako bi se zastopno v njegovim jeziku pisalo, kar bi sam brati znali, ali saj kakošen šolarček, ali njegov sosed. Če mora kmet vse svoje dolžnosti natanjko spolniti in jih tudi rad spolne, če le more, naj se tudi njemu pravica v vsim zgodi; – tako bo vsim prav!
Janez Planinc, župan
Novice, 30. julija 1851
