Pri ugotavljanju objektivne odgovornosti je temeljni pogoj, da pride do napačnega ravnanja in da je škoda zaradi tega ravnanja tako velika, da ne zadošča obravnavanje neposredno vpletenih oseb, temveč tudi njihovih nadrejenih, ki bi napako s primernimi ukrepi lahko preprečili.
V primeru Radan – govorim o primeru bolnika, ki ga edinega vsaj deloma poznamo – je šlo za zavestno škodljivo ravnanje, za umor. Zaradi nepredstavljivosti tega dejanja gre ta beseda nekaterim kolegom težko z jezika, zato govorijo o hujši strokovni napaki. Opredeliti naklepni uboj za strokovno napako je absurdno. Strokovne napake je namreč mogoče preprečevati, in to ob primeru Radan nekateri vodstveni zdravstveni delavci v resnici obljubljajo za prihodnost. S tem pravzaprav sami vzpostavljajo vprašanje o svoji objektivni odgovornosti: javnost se sprašuje, zakaj takih ukrepov niso uveljavili že doslej.
Z opredeljevanjem umora kot strokovne napake se je razprava preusmerila v napačno smer. Strokovnih napak je namreč manj v ustanovah, kjer imajo dobro opredeljene delovne procese, na primer s protokoli; kjer delavci niso preobremenjeni; kjer vladajo dobri medosebni odnosi itd. Obrnjeno velja, če sistem ni optimalen. Če bi Radanovo dejanje pomenilo strokovno napako, bi lahko izpeljali, da nezadovoljni in preutrujeni zdravstveni delavci lahko začnejo pobijati bolnike. Jasno je, da se ljudi lotevata negotovost in strah.
Moj nasvet upravi UKC Ljubljana bi bil, da mora javnosti prepričljivo razložiti, da ta dogodek ni bil strokovna napaka, temveč nepredvidljivo dejanje posameznika. Takega dogodka tudi v bodoče ne bo mogoče preprečiti, podobno kot ni mogoče preprečiti strelskega pohoda v šoli. Na srečo so taki dogodki statistično izjemno redki; morda se bo naslednji ponovil čez petdeset let ali nikoli. Ogromna večina zdravstvenih delavcev – tako kot ljudi nasploh – želi delati dobro in v okviru splošnih moralnih norm. Sistem kakovosti, varnosti in nadzora v zdravstvu mora ostati naravnan tako, da bo zdravstvene delavce obravnaval kot običajne ljudi, ki kljub dobronamernosti lahko zagrešijo strokovno napako, in ne kot hudodelce. V tem primeru bi namreč vsak zdravnik moral nenehno imeti za vratom policista, pa tudi policist bi moral imeti svojega...
Kaj je torej z objektivno odgovornostjo v primeru Radan?Morda bo preiskava pokazala, da je kdo od Radanovih sodelavcev vedel za katero od prejšnjih šestih dejanj, a je molčal. To bi pomenilo, da bi katero od dejanj, ki so sledila, bilo mogoče preprečiti, in objektivna odgovornost bo padla na te osebe, če seveda obstajajo. Iskanje objektivne odgovornosti pri vodstvenih delavcih UKC pa je neutemeljeno. Problem ministrice za zdravje, pa ne samo njen, je, da ima napačna merila za obravnavo objektivne odgovornosti. Če meni, da je zadeva Radan odraz slabega delovanja zdravstvenega sistema, bi morala odstopiti tudi sama. Ali je sedem mrtvih dovolj samo za obglavljenje vrha ustanove, ki opravi tretjino bolnišničnih storitev v državi, za odstop ministrice pa je številka še premajhna? Njeno izvijanje, da bi moral zdravstveni minister potemtakem odstopiti vsak dan, lahko prenesemo tudi na vodstva zdravstvenih ustanov: po njenih kriterijih bi morala odstopati ali pa jih bo sama odstavljala vsak teden. V mislih imam tisoč bolnikov, kolikor jih predvidoma umre vsako leto zaradi strokovnih napak. Seveda ne mislim, da bi morala ministrica odstopiti, opozarjam zgolj na njene nedoumljive kriterije in dvojna merila.
Vse kaže, da je zdravnik Ivan Radan zakrivil več smrti. Vemo tudi, da je bilo osebje na intenzivnem nevrološkem oddelku preobremenjeno že dolgo časa in da tudi odnosi med zaposlenimi niso bili najboljši. Vse to je lahko vzrok, da Radanovih dejanj niso mogli zaznati prej. Žrtev bi bilo morda manj, če bi vodstvo klinike poskrbelo za dovolj osebja in boljše odnose.Ali res? Zdi se, da so slabi odnosi in delovne preobremenitve prikladen izgovor za vse slabo, ki se nam dogaja, ampak te okoliščine lahko najdemo marsikje in ne verjamem, da bi nevrološka klinika v tem pogledu odstopala od siceršnjih razmer v državi. Ti razlogi lahko botrujejo večjemu številu strokovnih napak, ne znam pa si razložiti, kako bi lahko v določenem okolju preprečili zaznavo naklepnega uboja.
Če vodstvu, kot pravite, ni mogoče očitati objektivne odgovornosti, ali so se pravilno odzvali na zadevo, ko je prišla na plan?Vodstvo UKC je za zadevo izvedelo šele ob zadnjem umoru. Po moji presoji je ravnalo ustrezno. Morda pa se sodelavci in neposredno nadrejeni niso odzvali ustrezno, kar bo pokazala preiskava. Naj ob tem opozorim, da zgolj dejstvo, da je zdravnik zdravljen duševni bolnik ali zasvojenec z drogami, še ne narekuje njegove izločitve od dela z bolniki. V drugačnih okoliščinah bi bilo tako ravnanje razglašeno za diskriminacijo.
Ta primer je odkril veliko stisko preobremenjenih delavcev, ne samo na tem oddelku. To je posledica skrajnega varčevanja. Je zaradi varčevanja že ogrožena varnost bolnikov?Zdravstvene ustanove morajo že za zaposlitev strežnice dobiti dovoljenje ministra za zdravje, kar pomeni, da kadrovsko politiko zdravstvenih ustanov vodi ministrstvo za zdravje. Po drugi plati pa je treba vzeti v zakup, da so finančne možnosti javnega zdravstva omejene. Ministrstvo za zdravje bi moralo priznati, da je skupaj z vlado zavestno ustvarilo kadrovsko stisko, ki je posledica krize, ne pa da ob primeru Radan ali drugih primerih išče grešnega kozla v vodstvu zdravstvenih ustanov. Prav naivno zveni razglašanje ministrstva, da se kriza na nevrološki kliniki popravlja, ker so odobrili zaposlitev osmih zdravnikov. Ali že delajo? In kako bodo poskrbeli za preostalih petsto ali več manjkajočih zdravnikov, ki jih manjka drugod?
Danes, ko se pogovarjava, zdravniki stavkajo. Zahtevajo spremembo standardov in normativov in začetek pogajanj o povišanju povprečne plače zdravnika na trikratnik povprečne slovenske plače. Medtem ko se zdi noveliranje standardov in normativov potrebno in nujno, se lahko vprašamo, ali je etično v teh razmerah zahtevati tudi povišanje plač. Jasno je namreč, da bo zahteva, ki sicer zveni legitimno, udarila po bolnikih, ki bodo imeli zaradi prerazporeditve denarja v zdravstveni blagajni slabši dostop do zdravljenja.Mislim, da stavka, ki se odigrava na hrbtih pacientov, ni upravičena. Ne podpiram je tudi zato, ker imajo zdravniki že brez stavk velik družbeni vpliv. Boj za normative in standarde pa je utemeljen. A reči je treba, da je modra knjiga, ki jo je pripravila zdravniška zbornica, nedorečen dokument. Ne loči med normativom in standardom, saj govori samo o trajanju, ne pa o vsebini in kakovosti storitve. Če se bo izboljšal časovni normativ, bo treba zagotoviti tudi večjo kakovost, torej bo standard zahtevnejši. Da ne bi vlada kupila mačka v žaklju, bo potrebno dolgotrajno in natančno delo, ki ga ne bo mogoče končati v nekaj tednih. Če bo sprejela obstoječi predlog zbornice, bi morala zaposliti veliko število manjkajočih zdravstvenih delavcev. Druga možnost je, da bo za isto delo, ki danes poteka tudi s preobremenitvijo zdravstvenih delavcev, potrebno plačilo dodatnega dela v obliki nadur. Obe možnosti pomenita znatno povečanje stroškov za osebne dohodke in logično zmanjšanje števila zdravstvenih storitev, s tem pa daljše čakalne dobe. Okrepilo se bo tudi dokazovanje, da javni zdravstveni sistem ne zadošča.
Ali obstaja kakršna koli možnost za izboljšanje stanja?Hitro izboljšanje bi prinesla nadomestitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z ustreznim povečanjem obveznega zavarovanja. To bi prineslo vsaj 50 novih milijonov v zdravstveno blagajno. Predlagam, da se del tega denarja nameni za variabilni dohodek, za nagrajevanje tistih zdravstvenih delavcev, ki delajo bolje in več. Pri tem bi normativi in standardi lahko odigrali nadvse koristno vlogo. Priznanje zaposlenim, da njihovo dobro delo ni spregledano, bi zagotovo povečalo storilnost in število storitev, s tem pa tudi skrajšalo čakalne dobe.
