Taylor Swift: Prijazna, prijateljska, bogata

Od countryja k belskemu popu in rekordom

Težava je v tem, da ni zagorela posebno hitro. Swiftova je zvezda, ki tli že najmanj od leta 2006, ko je izdala svoj prvi studijski album Taylor Swift, žanrsko značilno belski, namreč country. Za to, da bo proizvajala glasbo, ki ji vladajo mačistični moški in ženske, krojene po njihovem okusu, se je odločila pri rosnih štirinajstih in se iz Pensilvanije preselila v Nashville, prestolnico zvrsti. S podpisom pogodbe z glasbeno založbo Sony/ATV je postala njihova najmlajša avtorica. Beseda avtorica je tukaj izbrana namensko, saj Taylor ni zgolj obraz pesmi, ki jih pišejo drugi, temveč jih napiše sama, kar je med uspešnimi posamezniki glasbene industrije že skoraj pozabljena lastnost. Njena besedila so avtobiografska, sklada z materialom, ki ga najbolj pozna, in tako spotoma prizadene kakšno bivšo prijateljico ali bivšega fanta. »O moj bog, poglej ta obraz, videti si kot moja naslednja napaka,« prepeva v komadu Blank Space. Njeni teksti v času, ko smo skrivnosti zabrisali skozi okno, niso izjemna dobrina. Izjemno pa je, pravi, da v takšnem času pred vse še vedno postavlja glasbo, ne pa lastno življenje, nad katerim bi se naslajali paparaci in škodoželjni ljudje. O svoji glasbi prepričana Swiftova si je tako že leta 2008, pri devetnajstih, prislužila nominacijo za grammyja, njen drugi album Fearless pa je leta 2009 postal najbolje prodajani album v Združenih državah Amerike. S svojima naslednjima zgoščenkama, Speak now (2010) in Red (2012), je dosegla osebni rekord, saj sta se oba izdelka v prvem tednu prodala v milijonski nakladi. Njen peti produkt, 1989, ki je izšel lani, je limit glasbene industrije pomaknil še višje, saj je v prvem tednu prodaje presegel milijonsko naklado in tako postal najuspešneje splavljen pop album zadnjih dvanajstih let.

Od balade do plesnih ritmov

Tukaj – z njenim zadnjim albumom – se torej začne pripoved o njenem, za nekatere težko razumljivem šarmu. Z lansko izdajo je zapustila kontekst melodičnega countryja, znotraj katerega je vse od svojih začetkov veljala za žanrsko potepuhinjo. Vsaka njena še tako benigna pesem je nosila zločinski naklep (Zakon in red: Zločinski naklep je hkrati tudi ena njenih najljubših televizijskih serij). Za album 1989 si je poiskala novega nasprotnika, in sicer belski pop, oprt na R&B, hiphop in drugo glasbo, v kateri sicer najbolje uspevajo Afroameričani: tukaj pomislimo na piskave izvajalce, kot so Justin Bieber, Justin Timberlake in Miley Cyrus. Glasba z albuma je tako izvorno belsko bela, ne črnsko bela, produkcijsko gre za eno dolgo in razvejano božično pesem, ki je včasih balada, včasih plesni komad. Kakor koli, naslov albuma ne opozarja le na letnico avtoričinega rojstva, temveč se nanaša tudi na jedrna leta popa, ko se mu še ni uspelo križati z drugimi zvrstmi in je učinkoval zlasti kot prijazna, strejt, nikakor pa badass glasba. Za mikrotrende glasbene industrije se gospodična Swift ne meni, hkrati pa se lahko odkriža še vseh očitkov kulturnega privzetja ali potvorbe – kajti, roko na srce, kaj pa ima prisrčna vaška deklica opraviti z gangsterji ali doživljanji izkoriščane manjšine? Nič, morda zlobni gangsterji prisrčni vaški deklici le dobavljajo najboljše amfetamine. Svoja stališča do videov, v katerih kraljujejo razgaljene ženske, in do glasbe, v katerih kraljujejo tuja čustva, je najbolj dosledno pojasnila z naslovom uspešnice Shake it off.

Doba prijaznosti in topline

S svojim zadnjim videom za pesem Bad Blood je zakuhala veliko razprav. Nanjo se je nalepila obtožnica sovraštva, saj video prikazuje falango lepotic – poveljuje jim Cindy Crawford – ki nalomijo moške in sesujejo hiše. Pozorni sledilci pa so lahko ugotovili, da je njen feminizem, trendovsko gibanje glasbene in filmske industrije, drugačen. Medtem ko nekaj manj razgledanih zvezdnic feminizem povezuje s položajem, v katerem ženska za srečno čustveno življenje ali uspešno kariero ne potrebuje nikogar in je potemtakem predvsem »močna«, je Swiftova novo doktrinarnost nevede spregledala. V naivni, vendar še zdaleč ne napačni definiciji feminizma gre za enakopravnost moških in žensk, ne pa za »sovraštvo do moških. Tako dolgo se je feminizem kazal kot nekaj, zaradi česar napadaš nasprotni spol, pri čemer sploh ne gre za to.« O vsebini historičnega gibanja se uči iz knjig, ki jih kupuje v knjigarnah Manhattna in od svoje prijateljice Lene Dunham, uspešne scenaristke in pisateljice, avtorice televizijske serije Girls. Kljub smelim nagibom Swiftova prijateljstvo trenutno ceni višje od partnerstva z moškim: »Ta alternativa je trenutno nemogoča. Nikoli ne deluje. Kar deluje, je, da imam neverjetne prijateljice, ki jim lahko zaupam in povem čisto vse.«

Ne razlikuje se le po imunosti proti zahtevam industrije, temveč tudi po tem, kako komunicira z obiskovalci koncertov, novinarji ali oboževalci. Z njimi govori, kot bi se pogovarjala ob večerji, posebnega kričanja ali evforije v njenem nastopu ni zaznati. Njena zmernost je njena največja odlika, medtem pa na drugi strani bučijo alter egi Nicki Minaj ali kraljice Gaga in plapolajo visoke bojevniške frizure dive Beyoncé. »Vsak umetnik si mora postaviti prioritete. Da bi me videli kot seksi? Ni na mojem radarju. Kot prijazno? Zares upam, da puščam tak vtis.« Nemogoče je izvedeti, ali je njena zmernost premeten medijski spin ali pa se mladi ženski resnično ne ljubi biti nekdo, ki mu ni podobna. V vsakem primeru gre tudi za precej pametne poslovne odločitve in načrte. Verjetno prestopamo v dobo, lačno prijaznosti in topline, in lahko bi rekli, da se industrija zabave tega že zaveda.