Ko je predsednik republike Borut Pahor včeraj stopil pred več kot 111 dijakov in njihovih mentorjev, ki so se udeležili zaključne prireditve projekta Obrazi prihodnosti, je najprej priznal svoj poraz. Čeprav želi z različnimi sogovorniki spregovoriti o temah, ki so pomembne za mlade in njihovo prihodnost, ima pri tem, pravi, težave. »In to kljub temu da sem oče 17-letnika in se pogosto srečujem z mladimi.« Prebiranje člankov, ki so jih dijaki objavljali v Dnevnikovih Obrazih prihodnosti, so mu pri tem nekoliko pomagali, zato je na dijake včeraj naslovil prošnjo za nadaljnje sodelovanje.
V štirih mesecih se je v Dnevnikovi rubriki Obrazi prihodnosti, vsak teden na dveh straneh, predstavilo 19 gimnazij z vse Slovenije. Več kot 150 dijakov je napisalo približno 120 nepozabnih prispevkov. Predsednik Pahor se je dijakom zanje zahvalil, časopisu Dnevnik pa čestital za to izvrstno idejo.
Ideja, ki se je spreminjala, tudi ko je dozorela
Ideja, da bi mlade povabili k sodelovanju, se je med Dnevnikovimi novinarji pojavila že večkrat. Tokrat jo je po zgledu nemškega Spiegla sprožil novinar Uroš Škerl Kramberger, nemudoma pa jo je podprla takratna odgovorna urednica Dnevnika Suzana Rankov, ki jo je z nekaterimi novinarji in uredniki dodelala in gimnazije povabila k sodelovanju. »Nismo mislili, da se bo za sodelovanje odločilo toliko gimnazij,« se je spomnila začetkov, ki segajo v lansko jesen. »Mislili smo, da vas bo dovolj za največ dva meseca, potem pa ste nam štiri mesece odpirali vrata v vaš svet,« je poudarila na zaključni prireditvi. Kot je dodal v. d. odgovornega urednika Dnevnika Miran Lesjak, smo se pri časopisu projekta lotili tudi iz nekoliko sebičnih razlogov – mlade smo s tem želeli povabiti tako med bralce kot med morebitni podmladek časopisne novinarske ekipe.
Sprva smo Obraze prihodnosti na Dnevniku zastavili kot tekmovanje, je še dodal Lesjak in poudaril, da smo si med potekom projekta premislili. »Dobili smo toliko dobrih prispevkov, da se nam ni zdelo pošteno, da bi jih ocenjevali.« Na njihove tematsko in žanrsko raznolike članke so namreč vplivali številni dejavniki, kot so različna okolja, iz katerih prihajajo, različne spodbude, različne razmere, ki jih ni mogoče in jih ne bi bilo pošteno strniti v ocene. »Zato smo se odločili, da takega ocenjevanja ne izvedemo, ker ste zmagovalci vsi.«
Če znamo utemeljiti, lahko povemo, kar želimo!
Da so dijaki lahko dobri novinarji, so pokazali z vztrajnim pisanjem ter večmesečnim popravljanjem in prilagajanjem člankov, preden smo jih v Dnevniku objavili. »Nismo si mislili, da je toliko dela,« se je včeraj slišalo med dijaki in njihovimi profesorji, ki vodijo novinarske krožke. »Težko se je bilo prilagoditi okvirom, ki jih zahteva objava člankov v časopisu. Iz šolskih glasil so dijaki vajeni svobode pri dolžini in načinu nizanja misli,« je povedala mentorica z Gimnazije Jurija Vege Idrija Romana Kokošar. »Izjemna izkušnja je bila tudi, ko so dijaki svoje delo zaključevali v Dnevnikovi redakciji. Takrat smo vsi skupaj občutili, kako naporen poklic je to. Člankom je treba prilagoditi dolžino, spreminjati naslove, kaj odvzeti, kaj dodati.« Kot je še dodala profesorica, so bili sodelujoči dijaki po končanem delu pred izdajo njihovih Obrazov prihodnosti tako utrujeni, da so med povratno vožnjo v Idrijo v kombiju domala vsi zaspali.
Tudi jeseniški dijakinji Tjaša Legat in Marjeta Bizjak sta bili nad napori, ki sta jih vložili v članek, presenečeni. Veseli pa sta, da sta se med pripravljanjem članka veliko naučili – ne le o novinarstvu, pač pa tudi o življenju sogovornikov, ki so v članku nastopali. Dijaki iz šolske novinarske ekipe, ki sicer prihajajo iz različnih letnikov, pa so se med seboj spoznali in se povezali.
Ptujska profesorica Marija Mir Milošič brez dlake na jeziku pove, da se je po prvih Dnevnikovih pojasnilih, kako se bodo dijaki in njihovi mentorji – Dnevnikovi novinarji – lotili dela, ustrašila, kakšen bo končni rezultat. A ta je bil, pravi, presenečenje tako za dijake kot profesorje. »Vesela sem, da delam s tako izjemnimi mladimi ljudmi,« svoje navdušenje nad dijaki izraža profesorica.
Jaka Smerkolj, ki je sodeloval tako v ekipi viške gimnazije kot pri Društvu ljubljanskih gimnazijcev, je sodelovanje z Dnevnikom videl predvsem kot priložnost za izražanje misli, ki na primer v šolskih glasilih nimajo svojega mesta. »Napisali smo vse, o čemer smo razmišljali, morda tudi to, česar kdo ni želel prebrati, vendar smo morali to ustrezno utemeljiti,« pravi. Aljo Sulič z novomeške gimnazije, ki se je kot zadnja predstavila šele pred enim tednom, pa so presenetili različni pogledi dijakov o istih vprašanjih. »Nisem si predstavljala tolikšne raznolikosti v razmišljanju, glede na to, da smo približno enake starosti.«
Sodelovanje s šolami pa je obogatilo tudi Dnevnikove novinarje in urednike, ki so z mentorstvom usmerjali delo novinarskih ekip. Številni so se dogovorili za trajnejše sodelovanje pri gimnazijskih glasilih, med nekaterimi pa so se stkale tudi prijateljske vezi.
