Velikega dela demokratične javnosti v sosednjih krajih Italije (pa tudi širše), kolikor vem, ne motijo napisi njegovega imena, saj izražajo iskrena občutja časa, v katerem so nastali, in današnjega človeka opominjajo na okoliščine vsaj delne poprave krivic, ki so se zgodile našim ljudem pod fašizmom. Italijanski demokrati razumejo, kaj se je z Rapallom (in že pred njim) v resnici zgodilo, zato sprejemajo razmejitev med državama, nastalo po drugi svetovni vojni. Italijanski demokrati tudi dobro vedo, kaj je pomenil Tito v boju proti fašizmu in nacizmu.
So pa v Italiji tudi ljudje, ki priključitve Primorske še po toliko letih ne odobravajo in ji odkrito nasprotujejo. Celo v vojno bi šli po »svoja« izgubljena ozemlja. V prvih vrstah teh skupin so različne skrajno desničarske, zlasti fašistične organizacije. Zadnji dogodki, če omenimo le dogajanja v Gorici in porušitev napisa Tito na hribu Kokoši pri Sežani, so to dejstvo ponovno dodobra osvetlili.
Tudi v Sloveniji so ljudje, celo na Primorskem, ki bi te napise rušili oziroma so jih že. To je nenavadno dejstvo, ki govori o nerazumevanju. Še bolj žalostno in skrb vzbujajoče pa je, da so domači nasprotniki napisov in italijanski fašisti glede uničenja napisov Tito praktično poenotili mnenja in kot kaže, tudi dejanja.
Radivoj Pahor, Renče
