Dr. Maja Uran Maravić, strokovnjakinja za turizem: Slovenski hoteli imajo težave zaradi neodgovornih ravnanj njihovih lastnikov

»To ni stvar zardevanja. Boli pa to, da bi lahko bili boljši, a smo, kot poudarja gospodarski minister Zdravko Počivalšek, sami sebi največkrat največja ovira. V Sloveniji tudi ni bilo politične volje za spremembe na tistih področjih, ki bremenijo turizem. Pa te spremembe niso vezane le na gospodarsko ministrstvo, ampak tudi na druga, predvsem na ministrstvo za delo z vidika pogojev zaposlovanja, na ministrstvo za finance z vidika davkov, na ministrstvo za zunanje zadeve zaradi vizumov...«

V tem obdobju smo se ukvarjali sami s sabo, zamenjali smo veliko vlad s kratkimi roki trajanja. Političnih strank turizem doslej ni zanimal, tudi v koalicijskih pogodbah praviloma ni bil omenjen. V veljavni je, prvič se je tudi zgodilo, da je finančni minister v usmeritvah povedal, da sodi turizem med pet najpomembnejših gospodarskih dejavnosti v državi. Sama poudarjam, da je turizem storitvena gospodarska dejavnost, ki trži javne dobrine, te pa so last vseh nas, zato mora javni sektor usklajevati delo v turizmu in povedati, kaj bomo počeli. Potrebujemo uravnotežen turistični razvoj.

S skromno zasedenostjo nastanitvenih zmogljivosti imamo težave že desetletja. Dejstvo je tudi, da je bilo zelo malo naložb, podprtih z evropskim denarjem, namenjenih pridobivanju novih segmentov gostov. Ena redkih izjem so Terme Olimia, ki so z novim hotelom in velnes centrom pridobile nov, višji razred gostov. Mislim, da so v Podčetrtku primerno porabili evropski denar, drugje pa ga povečini niso.

Objektov, zgrajenih z evropsko pomočjo, danes ponekod ne vzdržujejo ali so celo zapuščeni. Moti me, ko obiščem kakšen nov hotel in naletim na plesen okoli kopalne kadi ali na odrgnjene stene. Kot da bi bili v študentskem domu. Tako v hotelirstvu ne gre. Na splošno velja, da več ko ima hotel lepih podrobnosti, višjo ceno bo dosegel. V omenjenih hotelih sicer imajo goste, a lahko privabijo zgolj takšne, ki so na noč pripravljeni plačati kvečjemu trideset evrov. Če bi sobe ponujali za sto ali dvesto evrov, njihovi gostje do naštetih malomarnosti ne bi bili več prizanesljivi.

Da fantje niso znali igrati monopolija. Slovenski hoteli imajo težave zaradi neodgovornih ravnanj njihovih lastnikov v preteklosti. Na krizo v hotelirstvu je vplivalo več dejavnikov. Najprej so banke njihovim lastnikom velikodušno odobravale kredite, leta 2008 pa je sposojeni denar postal dražji, zaradi krize se je zmanjšal obseg poslovanja, dotrajanih zmogljivosti niso obnavljali, najpomembnejše je bilo zmanjševati stroške, ne pa dodajati vrednosti za gosta.

Imamo samo dobre in slabe lastnike, ne glede na to, ali so domači ali tuji. Dobri so tisti, ki razumejo dejavnost in jo dolgoročno razvijajo ter so vpeti v kraj in sodelujejo z drugimi deležniki v turizmu. Osebno me ne moti domače ali tuje lastništvo, me pa moti, ker slovenska podjetja, pa ne le turistična, kupujejo tuji lastniki, ki so v slabi finančni kondiciji, zato težko razvijajo dejavnost in so težko strateški vlagatelji.

Poleg Fakultete za turistične študije v Portorožu predavam tudi na Fakulteti za turizem v Opatiji, in kolikor vem, so deležniki v tamkajšnjem turizmu zelo nezadovoljni z lastnikom Liburnija hotelov, z njegovimi poslovnimi praksami, odnosom do zaposlenih, do lokalne skupnosti. Vidijo ga le kot preprodajalca nepremičnin; kupi hotel, ga nekoliko polepša, domnevno tudi z nekaterimi spornimi praksami, in število zaposlenih zmanjša za polovico, da so na ta način bilance pripravljene za prodajo. Toda to ni strateško lastništvo. Še nekaj je, če je na nekem območju lastništvo skoncentrirano v enem podjetju, je to lahko zelo nevarno. Če se to podjetje denimo odloči za agresivno nizke cene, lahko uniči celoten kraj, saj mu zaradi spremenjene strukture gostov pade ugled. To se nam je dogajalo tudi v Sloveniji. Na lestvici konkurenčnosti smo po indeksu hotelskih cen zelo nizko, na 21. mestu. To pomeni, da smo 21. najcenejša država na svetu.

Dejstvo je tudi, da Slovenijo na lestvici konkurenčnosti najbolj vlečejo navzdol tisti elementi, na katere ima vpliv država. To so predvsem cene letalskih vozovnic in bencina. V tem pogledu sodimo med najdražje države. V Sloveniji so tudi stroški poslovanja višji kot drugje, hkrati imamo večino zaposlenih na minimalni plači. To je začaran krog: slabo plačan delavec je nezadovoljen delavec, kar vodi v slabo storitev. Je pa indeks konkurenčnosti zelo dobro ogledalo vsem, ki delamo v slovenskem turizmu, in če izboljšamo samo deset stvari, ki jih meri, bomo veliko naredili za turizem.

Tu se ocenjuje, koliko je trajnostni razvoj turizma vpet v strateške dokumente vlade. To pa je v zelo majhni meri, poleg tega tudi naše hotelirstvo še ni trajnostno. Smo pa po naravnih vrednotah na 32. mestu na svetu in na osmem v Evropi. Slovenija je na redko katerem področju osma v Evropi, zato je to zelo dobro izhodišče. Toda ob tem ne smemo spregledati, da smo zapravili hotele v Bohinju in Bovcu.

Ni stvar samo v številu letalskih povezav. Težava je tudi, ker imamo preveliko nadvlado enega letalskega prevoznika, ki je za nameček še v državni lasti. Ko smo pred dvema letoma delali analizo za turistično strategijo Ljubljane, smo tudi ugotovili, da nimamo dovolj cenovno ugodnih letalskih povezav. Letalska vozovnica iz evropskih mest do Ljubljane je za okoli 200 evrov dražja kot do Benetk, Dunaja, Amsterdama... Kdo bo prišel k nam?

Slovenija je država, kamor turisti praviloma pridejo za največ štiri dni, dlje časa ostanejo le tisti iz bolj oddaljenih držav. In če hočemo biti uspešna turistična država, kamor ljudje pridejo za krajši čas, je ključnega pomena dostopnost.

Na lestvici konkurenčnosti smo zelo slabo ocenjeni (121. mesto med 141 državami) tudi glede tega, kolikšen pomen daje država turizmu. V zakonu o prirejanju iger na srečo jasno piše, da gre 47,8 odstotka denarja od koncesijske dajatve za turistični razvoj lokalnih skupnosti, enak delež pa se nameni za razvoj in promocijo turizma na državni ravni. Lokalne skupnosti ta denar dobivajo, Slovenska turistična organizacija kot promotor slovenskega turizma pa ne. Doslej ni bilo politične volje za začetek izvajanja tega zakonskega določila.

Kar zadeva turistično takso, se ta po svetu giblje od 0,5 do 5 evrov. V Sloveniji je zelo nizka (največ 1,26 evra) in je deset let nismo poviševali, niti z inflacijo je nismo usklajevali. To smo prvič storili šele lani. Pred leti smo že skušali uvesti tudi turistično članarino, ki bi jo plačevali vsi, ki delujejo v nekem turističnem kraju. Tudi gostinci, bencinske črpalke, frizerji, saj imajo koristi od turistov, ki prihajajo v ta kraj. Toda ta zakon je na ustavnem sodišču enkrat že padel in najmanjšo verjetnost za dodatno pridobivanje denarja za turistično promocijo vidim prav v uvedbi tovrstne članarine. Pri turističnih taksah pa bodo verjetno določili razpon, da se bodo lokalne skupnosti same odločile, kolikšna bo. Ljubljanski župan Zoran Janković, na primer, je že povedal, da ne bi imel nič proti, če bi v prestolnici turistično takso povišali na tri evre. Ljubljana je tudi primer, kako s pametnimi naložbami v turistično ponudbo, prireditve in promocijo že desetletje dosegaš dvomestno letno rast turističnega prometa, o čemer lahko večina drugih turističnih krajev le sanja.