Prav ta hiša je v tistih davnih dneh pripadala zraven stoječi graščini in v njej je, po znanih podatkih, prebival upravnik graščine, skupaj s svojo družino in vso graščinsko služinčadjo. Zgodovina nas pouči, da so bili lastniki hiše tako sloviti grofje Celjski kakor tudi grofje Thurn, kasneje pa tudi mnogi drugi ugledneži, med njimi barvar Reisman, ki je imel hčerko Uršulo in ta se je leta 1766 poročila z Jakobom Krivcem, prišlekom iz Tržiča. Ženin je poleg svojega telesa, srca in duše s seboj v Radovljico prinesel tudi lectarsko obrt in je – za poročno darilo svoji bodoči ženički – izdelal kot jerbas veliko lectovo srce. Njuna poročna priča naj bi bil gospod Venčeslav Linhart, oče znanega in slavnega Antona Tomaža Linharta, čigar hiša je še dandanašnji ena izmed znamenitosti starega mestnega radovljiškega trga.
Jakob in Uršula sta imela kar 12 otrok in njun sin Janez je vestno in zgledno nadaljeval lectarsko obrt. A pomembneje je, da je že leta 1822 odprl gostilno, katere sestavni del ponudbe so bila tudi prenočišča. Gostilne se je prijelo ime Lectar. Kasneje je v zgradbi prebivala družina Rabič, in to njene tri generacije, a njihov zadnji potomec, Anton po imenu, je po neumnosti vse skupaj zapravil. Stavil je namreč, da bo biljardno mizo prekril s sami takratnimi petaki, pa sta mu dva zmanjkala. Stavo je izgubil in vse je šlo »cugrunt«. Tako je gostilno leta 1907 odkupil Franc Dolžan iz Radovljice z ženo Marijo, ki pa je bila iz Mošenj. Na žalost nista imela otrok in sta vse skupaj po letih gospodarjenja zapustila nečakinji Ivanki, ki se je poročila z Vinkom Magistrom. Gostinske dejavnosti sta se lotila z vso vnemo, imela enega sina, ki pa se ni vnel za gostinstvo, zategadelj sta imetje prodala Slavku in Angeli Mencinger (okoli leta 1968), a Ivanka je po moževi smrti še naprej delala v gostilni in pomagala, kjer je le mogla. Kasneje so Mencingerjevi na bližnjem Bledu odprli Alp pension in se vsi skupaj preselili na Bled (to je bilo okoli leta 1983), radovljiško gostilno pa so dali v najem Marku Mivšku iz Ljubljane. Lectarije takrat v hiši ni bilo več, Marko pa je v gostilni gospodaril sedem let. Leta 1990 sta posle prevzela Jože in Lili Andrejaš. Nova najemnika sta bila pridna in srčna ter sta se Mencingerjevima tako prikupila, da so se začeli po nekaj letih resno pogovarjati o odkupu vsega skupaj. Tudi zato, ker sta Jože in Lili po srečnem naključju (čeprav pravijo, da naključij v bistvu sploh ni!) v hišo spet pripeljala lectarsko obrt. Navdušena lectarja sta po material hodila k Veri in Georgu Škanja - Peischl v Ljutomer. Vera in Georg sta imela zgledno lectarsko delavnico, z vsemi recepti, instrumentarijem in ogromno ljubezni, kakopak. Ko sta prišla v leta, sta Vera in Georg uvidela, da ne zmoreta več delati, in ugotovila, da njuni potomci nimajo prav nikakršnega posluha za lectarijo, zato sta ponudila celotno obrt, z vsem prej omenjenim instrumentarijem, v odkup Jožetu in Lili. Radovljiška gostilničarja sta seveda z obema rokama zagrabila ponudbo in lectarijo pripeljala v Radovljico. Jože in Lili sta imela štiri otroke, dvakrat dvojčka (najprvo dve dekleti, Nino in Karin, potem pa fanta in punčko, Miha in Mojco). Ogromno sta vložila v posodobitev hišnega gostilničarstva, pa v lectarijo tudi. Pred sedmimi leti sta obnovila tudi prenočišča in uredila lectarski muzej, ki je prava paša za oči in možgane, saj v njem lahko vidimo in izvemo marsikaj, kar bi zagotovo že zdavnaj šlo v pozabo, če ne bi bilo tega posvečenega lectarskega prostora. Ko bi stene pri Lectarju znale govoriti, bi povedale tudi to, da je v te prostore za časa lastnika Franca Dolžana prav rad zahajal (v času počitnic) sam sloviti zagrebški mojster sladkarij Josip Kraš, ki je vedno sedel ob steni za vrati, da je bilo mrzlo pivo pri roki. Bil je rdečelas, ta sladkosnedni Josip Krašev, in je silno rad zbadal skoraj plešastega gostilničarja Franca. Zgodba pripoveduje, kako ga je nekoč prav hudomušno nagovoril, rekši: »Franc, gdje si pa ti bil, kad je Bog vlase talal?« Pa mu vrli Franc ni ostal dolžan in mu je odgovoril: »E, moj Josipe, jaz sem že bil tam, pa je Bogu las zmanjkalo, rdečih pa res nisem hotel!« Pa sta bila zmenjena.
Jože Andrejaš je tudi zagrizeni glasbenik (igra orglice) in bila so leta, ko je s svojimi prijatelji, združenimi v ansamblu Lectar Country Band, vsak četrtek igral svojim navdušenim gostom, med katerimi je bil tudi hišni prijatelj, glasbenik Tomaž Domicelj. Žena Lili je bila ravno noseča, fantje so igrali kot za stavo in Tomaž je hudomušno pripomnil, da bo šla Lili, če bodo nadaljevali s takim žarom in tempom, predčasno rodit. No, pa je zjutraj res šla!
Pri Lectarju je vse, ampak čisto vse, resnično vrhunsko. In še več kot to. Hrana je resnično dobra. Ponudijo vam namaz iz črne redkve, kolerabo s hrenom in orehi, gorenjsko domačo klobaso iz zaseke, dimljeno postrv s hrenom in domačo pašteto. Od juh so na voljo gobova, bučna juha, postrežena kar v pravi buči, goveja z domačimi rezanci in še porova. Tam boste dobili tudi idrijske, sicer doma narejene žlikrofe, pa polže iz ponve, sirove ali ajdove štruklje, ajdove krape, pa pečenice, krvavice in žgance (tudi samo z mlekom se jih dobi) ter kislo repo ali kislo zelje z ocvirki, pa sloviti matevž. Nadalje telečja jetrca, pa vampe, telečjo obaro, ajdovo kašo z jurčki, zajca v ložu (glej recept!) ter vse vrste mesa (ni, da ni!). Prav tako si boste lahko izbrali solate vseh vrst in se posladkali s sladicami, pripravljenimi na vse znane in neznane načine, posebej pa velja omeniti sloviti lectarjev zavitek in medeno srce v teranovem likerju. Vse je tako okusno, da se ne moreš ustaviti pri okušanju dobrot, pa sem naštel le tretjino vsega slastnega, kar ponujajo!
In če pripišem, da je izbor pijač vseh vrst, ki si jih lahko privoščite, naravnost fascinanten, pa naj bo govor o kakovosti ali pa raznolikosti »božjih kapljic«, potem je slika te gostilne že skorajda popolna. Veste, dragi moji ljudje, neprecenljivo lepo je videti, kako družina »drži skupaj«, kako vztrajno in neomajno iz dneva v dan udejanja svoje, zelo verjetno od Boga samega dano poslanstvo. Sebi v delovno zadovoljstvo in svojim gostom v vedno nove, naravnost fantastične užitke. Vse dobro, dobri ljudje, združeni pod streho gostilne Lectar, predvsem iz Jožetove in Lilijine družine.
