»Kuro zamenjam za glaž vina«

Pomembno je, da je Ciril Kavčič vse skupaj (poleg gostilne sta bili tudi trgovina in dokaj velika kmetija) kupil od nekega Simona, ki naj bi se pisal Bradeško, v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a ni mogel začeti z delom, ker mu oblasti niso dale obrtnega dovoljenja. Življenjska usoda ata Cirila se posluša kot neverjetna zgodba. Bil je namreč, vrli možakar, v skupini, ki so jo po vojni že peljali v usmrtitev v sloviti Kočevski rog (čeprav je med vojno še kako pomagal partizanom!), a ga je po nekem čudežu rešil prijatelj Nace Voljč, ki mu je pozneje tudi uredil pri tedanjih oblasteh, da so Cirilu vendarle dovolili opravljati gostilniški poklic.

Družina, iz katere je izšel ata Ciril, je sicer imela kar veliko kmetijo v bližnjem Lesnem brdu, Ciril se je ukvarjal s konjskim mešetarjenjem, poročil se je in z ženo Gabrijelo iz Žirov »pridelal« štiri sinove (Vinka, Alojzija, ki se ga prime ime Slavc, Marjana, ki ga vsi kličejo Brane, in Zdravka). Vestno in z ogromno dobre volje in delavnega elana se mlada dva lotita gostilničarstva. Sploh Ciril je bil »od vraga« priden, znajo povedati ljudje, saj se je kar sam lotil kuharije, pa tudi mesarstva. Izredno lepo je skrbel za svojo številno družino, nekako je prenehal z mešetarjenjem, po vino pa se je vozil na Primorsko, v Vipavo in Brda. Posel je začel cveteti, prihajali so turisti, takrat celo Čehi, pa tudi Nemci. Ciril, razposajeno hudomušen, kakršen je tudi znal biti, jih je »počas pa z andahtjo« začel navajati na »slovenski zajtrk«, ko jim je predlagal, naj kruhke, maslo in marmelado raje zamenjajo za pečenico z zeljem, kar so vrli, sicer malce presenečeni turisti z veseljem sprejeli in potem že pri vratih prosili prav za pečenice in zelje. Ciril je zaposlil nove ljudi in, kot posebnost, vse kuharice vestno učil kuhanja in jih tudi nadziral.

Takrat se je delalo po cele dneve, praktično vse dni v letu. Pri hiši je bil tudi pomočnik Franc, ki je bil posebna »slika«. Ata Ciril mu je nekega dne naročil, naj gre pomit sode, ker bo treba po novo vino, Franc pa je šel in namesto da bi vino, ki ga je bilo še nekaj v sodih, prelil v primerno posodo, je vse skupaj zlil v odtok, ki se je potem temu primerno penil.

Ata Ciril je bil delaven, da bolj ne bi mogel biti, še prav posebej potem, ko je žena Gabrijela »milo, bridko smrt storila« v avtomobilski nesreči na Logu, v 60. letih, in je ostal sam s sinovi. Te je vzgajal ljubeče, a tudi strogo; če zjutraj niso pravočasno vstali, jih je kar z mrzlo vodo polil, pa so bili hitro vsi pokonci in že malce umiti tudi, se rad pošali ata Ciril. Bil je dobričina, da malo takih, in marsikdo ga je skušal okoli prinesti. Tako prigoda pove, da je v gostilno prišel vaški posebnež in hotel Cirilu kuro, ki jo je s seboj prinesel, prodati za kozarec vina. Pa je ata Ciril pristal na kupčijo in »prodajalcu« velel, naj kuro kar za hišo na dvorišče odnese in pod leseno »gajbo« da. In se je tako zgodilo, »prodajalec« je popil vino in šel, a se je kaj kmalu vrnil, z novo kuro, in spet predlagal kurjo-vinsko kupčijo ter spet uspel Cirila prepričati. Postopek sta ponovila. Potem je pa ata Ciril le šel pogledat ti dve na novo kupljeni kuri, tja, na dvorišče, in ko je dvignil leseno »gajbo«, pod njo seveda ni bilo – ničesar. Nagajivega »prodajalca« je potem še uspel ujeti in mu tisto edino kuro, večkrat prodano, tudi vzeti. Pa zaušnica je tudi padla, vsaj tako je slišati.

Da so uspeli obdržati gostinsko poslovanje, so dali sina Alojzija (ki ga še danes vsi kličejo Slavc) v gostinsko šolo. Alojziju je šolanje uspelo, leta 1972 se je poročil z Ano Auflič iz Litije in kaj kmalu na svet privekata hčerka Alenka in sin Alojzij (ki pa mu, temu, današnjemu lastniku, tudi vsi pravijo Slavc). Alojzijeva žena Ana, brhka in lepa gospa, je takoj začela z delom v gostilni, mlada dva sta bila več kot zagnana in posel je kar dobro tekel. Potem pa se je primerilo, da je Alojzijev brat Marjan oziroma Brane že malce »šmiral« z eno od kuharic (ki je potem postala tudi njegova žena) in ata Ciril je ostal pred dilemo, komu kaj dati. Pa je vmes posegla usoda, in sicer tako, da so v Jaršah pri Domžalah prodajali slovito gostilno Bunkež, ata Ciril jo je kupil in potem je Marjan oziroma Brane z ženo prevzel Kavčičevino na Drenovem Griču, Alojzij in Ana pa sta dolgih enajst let gospodarila pri Bunkežu, kjer so ju ljudje sprejeli dobesedno z obema rokama. Vendar je bila nostalgija po domačih krajih prevelika in leta 1981 sta Ana in Alojzij starejši že kupila zemljo na današnji lokaciji gostilne Kavčič. Prej sta še prodala Bunkeža, in to Mitji Zamanu, nekdanjemu možu Helene Blagne) in leta 1985 odprla svojo lastno gostilno.

Njun sin, tudi Alojzij, ki pa ga vsi poznajo kot Slavca, je končal gostinsko šolo v ljubljanskih Fužinah, se poročil s Špelo Otorepec (imata hčerko Katarino Kajo in sina Jako) in leta 2002 sta v gostilni zagospodarila mlada dva.

Pri Kavčičevih svojim gostom ponujajo… hja, marsikaj. Začenši z domačimi suhimi mesninami, ki jim družbo delajo pristni kraški pršut, čudovit izbor sirov, krepka domača goveja ali pa gobova juha pa jetrca (glej recept!), domači rezanci ali njoki z najrazličnejšimi omakami (tudi črni tartuf), ocvrti žabji kraki, telečja ali svinjska pečenka ali krača, bograč in telečja obara, zrezki vseh vrst, žrebiček na omamno odišavljeni solati, pa bifteki, idrijski žlikrofi ali sirovi štruklji, pa postrvi ali morske ribe, pa kalamari na vse načine, pa v zimski sezoni krvavice in pečenice, vse obložene s primernimi prilogami, pa zelenjava in solate vseh vrst, pa olimski sir, jurčki, šampinjoni in. Tako za povrh pa poskrbi gospodarica Špela za slastne sladice (jabolčni zavitek, kremna rezina, domače torte ali pač čokoladni sufle). K vsemu Slavc doda refošk iz Kubeda ali sovinjon iz Vipave ali pa mili cviček Robija Jarkoviča. Žganjice, ki vzbudijo tek, so takisto dobre: domača viljamovka, sadjevec ali tepkovec in prava pravcata korčulska travarica.

Več kot priporočljivo je vse skupaj z lastnimi okuševalnimi senzorji preveriti v živo. Vse dobro, dobri in srčni Kavčičevi, ki imate gostilništvo preprosto v krvi, kar se občuti ob vsakem snidenju z vami!