Na Cetinju rojeni Vujović je rokometu zapisan že dolgo. Že pri 18 letih je zapustil matični klub Lovćen in odšel v Metaloplastiko iz Šabca, s katero je dvakrat postal prvak Evrope (1985, 1986). Nato je igralec z ubijalsko desnico leta 1988 – takrat je bil kot prvi v zgodovini izbran za najboljšega igralca na svetu – odšel v Barcelono, kjer se je v petih letih enkrat povzpel na vrh Evrope (1991). Sledila je selitev v Granollers, leta 2000 pa je končal kariero, med katero je z reprezentanco Jugoslavije osvojil dve olimpijski kolajni (zlato v Los Angelesu 1984, bron v Seulu 1988), dve na SP (zlato v Švici 1986, srebro v Nemčiji 1982) in eno na EP (bron v Španiji 1996).
»V letih pred koncem kariere mi je šlo vse na živce: gledalci, soigralci, sodniki, novinarji. Z vsemi sem se kregal. Potem pa sem nekega večera na televiziji gledal košarkarsko ekipo Los Angeles Lakers. Legendarni Magic Johnson je odlično podal soigralcu, ki pa je zgrešil 'zicer'. Na Magicovem mestu bi jaz znorel nanj, on pa je soigralca objel in mu rekel, da se napake pač dogajajo. Od takrat sem tudi jaz postal drugačen,« se spominja Veselin Vujović, o katerem je napisana knjiga z naslovom Rokometni car. Priznava, da hitro plane, a pojasnjuje, da ima čisto vest, saj naredi vse, da bi zaščitil svoje igralce in ekipo in jim pomagal: »Nikoli ne bežim od svoje krivice. A najbolj me boli to, da tudi drugi kršijo pravila, a niso tako ostro kaznovani kot jaz. Vedno povem, kar mislim, saj se ne bojim nikogar razen boga, ki mi edini lahko sodi.«
Slovita brada obstaja že 29 let
Po treniranju Ciudada Reala, Al Sadda v Katarju in Vardarja je pred letošnjo sezono prevzel Zagreb. »Nikoli noben hrvaški klub ni dobil boljšega in sočasno cenejšega trenerja od mene,« je dejal v Zagrebu. O rezultatu na igrišču pa je dodal: »Je kot seks – vedno mora biti boljši kot prejšnjič ali vsaj enako dober.« Zagreb je v tej sezoni pripeljal celo v četrtfinale lige prvakov, Vujović pa je napovedal, da si bo prvič po 29 letih obril brado, če bo Zagreb izločil Barcelono in se uvrstil na sklepni turnir v Kölnu. A Barcelona je povozila Hrvate in Vujović, ki se ni obril že od odhoda iz jugoslovanske vojske leta 1986, še naprej nosi brado.
Njegovih škandalov in kazni je za vsaj manjšo knjigo. Že kot igralec je pogosto skočil na tribuno in skušal obračunati s tistimi, ki so ga žalili. Ko je bil trener Ciudada Reala, je bil v finalu lige prvakov glavni v pretepu, zato ga je doletela 16-mesečna kazen. Kot trener Vardarja je proti Kadettnu napadel sodnika, zato ga je EHF poslal na enoletni prisilni počitek. V Skopju je bil trener Metalurga, največjega Vardarjevega tekmeca, Hrvat Lino Červar, ki naj bi mu Vujović (domnevno je Červar pred derbijem nagovarjal glavnega Vardarjevega igralca Doderja, naj pride k njemu) grozil: da bo nekomu dal tisoč evrov, da Červarju odreže nos, in da upa, da bodo Červarja vozili v prtljažniku avtomobila. V Vardarju je svojemu igralcu Stojančetu Stoilovu dejal, da se dobita na parkirišču, kjer bosta obračunala med sabo, pred skoraj tremi leti ga je makedonska zveza zaradi incidenta v finalu proti Metalurgu kaznovala z enoletno prepovedjo opravljanja dela...
Lovec, a ne strelja na živali
»Zame Coubertinova teza, da je pomembno sodelovati, ne zmagati, ne velja. Zame je pomembno le zmagovati,« meni Vujović (na Hrvaškem je že 25 let član lovskega društva v Čazmi in čeprav pogosto hodi na lov, nikoli ne strelja na živali). O trenerjih v šali pravi: »Vratarji in krožni napadalci ne morejo biti dobri trenerji, ker ne vedo, kako je videti gol, saj so proti njemu ves čas obrnjeni s hrbtom.« Oče sina Marka in hčere Bojane slikovito primerja rokomet nekoč in danes: »V rokometu je očiten velik korak naprej pri telesni pripravi, izginila pa sta kreativnost in duh. Mi smo imeli tanke noge in smo bili v primerjavi z današnjimi silaki videti smešno, a smo igrali lepše za oči in dušo. Tisti, ki so bili močni, so bili naravno takšni, ne pa zaradi fitnesa. Igralci so danes bolj hibridi kot originali.«
Mnogi pravijo, da je kot igralec in trener na območju nekdanje Jugoslavije naredil več dobrega kot vsi politiki skupaj. Ni ga sram povedati, da je velik jugonostalgik (če bi me vrnili v staro Jugo, bi se pomladil za 30 let, pravi) in da mu skupna država precej manjka. »Nekoč sem v reprezentanci lahko soigralcem čestital ramazan ali katoliški božič, oni pa meni pravoslavnega. Vse smo lahko skupaj praznovali in se veselili, saj smo to počeli iz srca. Vsak je govoril v svojem jeziku, a smo se razumeli bolje kot danes,« se spominja Veselin, nekdanji selektor reprezentanc Srbije in Črne gore, ki se zaradi popularnosti občasno počuti kot glasbeni zvezdnik. A dodaja, da želi biti predvsem dober človek, ki prihaja iz delavske družine: oče je bil voznik, mama pa kuharica.
