Irena Hlede, GBC Slovenija: Pri nas zgradimo veliko premalo trajnostnih stavb

Ker imamo v Sloveniji velik delež starejših zgradb, pa je zelo aktualno tudi vprašanje trajnostne prenove, o kateri je tekla beseda na pravkar minuli drugi konferenci trajnostne gradnje v organizaciji Slovenskega združenja za trajnostno gradnjo – GBC Slovenia. Pogovarjali smo se z univ. dipl. inž. arh. Ireno Hlede, izvršno direktorico pisarne GBC Slovenia.

Seveda, področje je neprimerno širše. Gradnja iz naravnih in okolju prijaznih materialov je le en segment. Trajnostne stavbe so popolnoma enake vsem drugim stavbam – zgrajene so iz stekla, jekla, s sodobnimi materiali … Edino, čemur je treba posvečati pozornost ob izbiri materialov ter izvedbi gradbenih detajlov, je razmislek o tem, kaj se bo s to stavbo dogajalo, ko bo zaključila svojo življenjsko dobo – bo razpadla, jo bomo lahko razstavili, reciklirali? To je razmišljanje o stavbi v kontekstu njenega vseživljenjskega kroga. Ob tem pa so seveda prisotni še mnogi drugi kriteriji kakovosti trajnostne stavbe. Eden najpomembnejših je njena bivanjska, uporabniška kakovost za ljudi, ki v njej prebivajo, delajo, se učijo. No, in na koncu pridemo do področja varčnosti. Tukaj je seveda zajeta tudi energijska učinkovitost, o kateri največ slišimo. A tudi to področje je veliko širše, kajti varovati moramo vire, ki smo jih že kar nekaj izrabili z razsipniškim ravnanjem. Pa tudi obnovljive vire moramo porabljati veliko bolj racionalno kot v preteklosti. Poleg tega je seveda pomemben vir tudi voda pa še vrsta drugih v naravi prisotnih sestavin. Ker vse, kar črpamo, črpamo iz narave, in zato moramo, preprosto povedano, temeljito razmisliti o tem, kako ji to vrnemo. Nenadzorovano izkoriščanje vodijo do neravnotežij, posledice pa čutimo in vidimo vsi.

Od leta 2020 dalje bodo morale biti vse nove stavbe energijsko varčne oziroma se za to najpogosteje uporablja izraz skoraj ničenergijske. Že dve leti prej pa bo to veljalo kot zahteva za vse javne stavbe, to je tiste, katerih izgradnjo in vzdrževanje plačujemo iz davkoplačevalskega sklada – torej iz žepov vseh. EU se zaveda bremen javnih stavb za splošno blaginjo, zato zahteva od držav, da so s svojim ravnanjem zgled vsem ostalim. In še odgovor na vprašanje, koliko dejansko gradimo trajnostnih stavb: žal veliko premalo. Višja raven zavedanja tem je bolj prisotna v privatnem sektorju kot v javnem. Razlaga tega je seveda preprosta: zasebniki se zelo dobro zavedajo, kaj zanje pomenijo nižji stroški energentov, pa seveda tudi prijetno in zdravo bivalno okolje. »Država« o tem še veliko premalo razmišlja. Opravičila so v pomanjkanju investicijskih sredstev, varčevanju itd. A takšno razmišljanje je zelo kratkoročno, le do »izteka mandata«. Dolgoročno pomenijo vzdrževalni in obratovalni stroški kar 80 odstotkov izdatkov za stavbo v njenem celotnem življenjskem krogu v primerjavi z investicijo. In to je ta delež, ki ga moramo občutno znižati.

Trajnostna prenova stavb je seveda nujna. Prenovljene stavbe bodo bolj varčne z viri, pa tudi bolj zdrave in prijetne za bivanje bodo morale biti. Kar pomeni za zasebnika občuten prihranek pri porabi, pomeni na ravni cele države, na primer, da se lahko na lepem izkaže investicija v TE 6 za nepotrebno. Nacionalna strategija je dokument, ki podaja smernice predvsem gospodarstvu, zato je nadvse pomembna. Gospodarstvo mora vedeti, kaj se načrtuje, da lahko temu ustrezno prilagaja proizvodnjo. Zato iz Evropske unije tudi prihaja zaveza, da sprejmemo strategijo. Ta bi morala biti narejena do 30. aprila lani, po tem pa se bodo morale v skladu z aktualnimi dogajanji postavke iz nje korigirati na tri leta. Slovenija pri tem seveda zamuja; verjetno se vse preveč ukvarjamo z zamenjavami vladnih struktur in prestavljanjem uradniških sedežev. Dokument je že pripravljen in bo v kratkem predan v uradno potrjevanje ter v javnost. Če morda ob svojem prvem izidu ne bo ravno to, kar smo potrebovali, oziroma to, kar si želi gospodarstvo, pa bomo imeli možnost oziroma obveznost, da ga že čez dve leti korigiramo. Najpomembneje je, da smo začeli, da je določena raven ozaveščenosti že prisotna ter da se pomikamo naprej.

Možnosti financiranj se še raziskujejo. Nekaj je seveda izvedljivo skozi energetsko pogodbeništvo. Se pa pojavlja v svetu veliko inovativnih pobud. Slovensko združenje za trajnostno gradnjo je član svetovnega združenja, kar pomeni da smo tesno povezani s tako rekoč vsemi evropskimi državami, saj podobna združenja delujejo že skoraj v vseh. Tesno sodelujemo tako z njimi kot z vsemi drugimi ter prenašamo dobre prakse in informacije. Ker je Slovenija majhna, se dobro zavedamo, da bomo sami težko razvili lastne modele – veliko lažje je, če poiščemo dobre zglede v tujini, jih le prenesemo v naše okolje ter jih ob tem seveda tudi prilagodimo. Veliko pomoč ob raziskovanju nam je svetovno združenje WorldGBC, pomagamo pa si tudi sami. Banke bodo v vsakem primeru morale v prihodnosti nuditi tako prebivalstvu kot gospodarstvu močnejšo podporo. Če to ne bodo domače, bomo pa mogoče morali razmišljati tudi o tistih iz Evropske unije.

Veliko. Zgodovina nas uči, da so vlade pogosto uporabile instrument velikih gradbenih del za zagon celotnega gospodarstva – najbolj znan je na primer »new deal«, s katerim je Roosevelt v 30. letih ameriško gospodarstvo ozdravil krize. Podobnih, manj razvpitih primerov pa je še veliko. Gradbeni sektor v zdravih gospodarstvih pomeni v povprečju okrog 10 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Pri nas je zdrknil globoko pod to vrednost, skoraj na polovico. To je slabo tudi za preostanek gospodarstva, saj so povezave tesne in neposredne. A v primeru trajnostne gradnje na prvem mestu ne želimo izpostavljati interese industrije – najbolj pomembno je, da omejimo porabo virov, ustavimo pregrevanje podnebja, toplogredne učinke itd. Mnogo je že mladih, ki sprašujejo in opozarjajo, kakšen svet jim bomo zapustili. Tu je naša velika odgovornost in zato moramo čim prej nekaj spremeniti. To, da lahko ob tem zaženemo v tek pomembno vejo gospodarstva ter spodbudimo splošno rast, pa je obroben »piškotek«.

Stavbe so eden glavnih onesnaževalcev okolja, saj ustvarijo dobro tretjino toplogrednih plinov in kar polovico odpadkov. Ker nam zaradi toplogrednih plinov grozi dvigovanje morske gladine ter zalitje obsežnih površin zemljišč, kjer prebivajo milijoni ljudi, je to za naš že danes prenaseljen planet seveda zelo zaskrbljujoče. Spoznanja o tem, kako stavbe vplivajo na ljudi, pa so tudi vse bolj poglobljena. V stavbah, ki so bile zgrajene v preteklosti, je bilo uporabljenih vse preveč materialov, v katerih so prisotne strupene snovi, alergeni in včasih celo radioaktivni materiali. Vsi ti se prenašajo v zrak, ki ga v teh prostorih vdihavamo, in nato v organizem. Kratkoročne posledice so slabo počutje, nezbranost, dolgoročne pa alergijske reakcije in bolezni. V zdravih stavbah pa bolje spimo, manj je bolezni in alergij, višja je produktivnost, zbranost in učinkovitost za učenje. Glede na to, da v stavbah preživimo že kar 90 odstotkov življenja, moramo veliko širše in poglobljeno razmisliti o tem, kakšne v resnici so. Zdravje je naše največje bogastvo, a to ne le osebno – mislim na naše zdravje in zdravje naših najbližjih –, ampak morajo o zdravju razmišljati tudi delodajalci. Zakaj? Ker predstavlja znesek plač v kolaču skupaj s stavbami in njihovimi investicijskimi in vzdrževalnimi stroški povprečno 90 odstotkov! Zato morajo tudi delodajalci intenzivno razmisliti o zdravju svojih zaposlenih, ker je to zanje ekonomski, ne socialni ali humanistični razmislek. Seveda pa mora o tem razmišljati tudi država.