V Zlatorogu se je zbralo skoraj 3000 gledalcev, a obisk bi bil verjetno še večji, če bi odgovorni poskrbeli za večjo medijsko in nasploh javno kampanjo. Pred začetkom vrhunca domače sezone nobeden od klubov ni organiziral novinarske konference, prav tako ne RZS, nasprotno od košarkarske zveze, ki je pred ne ravno privlačnim finalom Rogaška – Tajfun poskrbela za medijsko kanonado. So pa Celjani proti Velenjčanom organizirali vrhunsko obrambo 5-1 na čelu z Matevžem Skokom, ki je že do 22. minute zbral devet obramb, na nasprotni strani pa Benjamin Burić in Klemen Ferlin le po eno. Posledično je Gorenje (brez suspendiranega kapetana Nika Medveda, ki je dobil rdeči karton v polfinalu proti Mariboru) takrat zaostajalo že s 7:13 in v zraku je bilo že čutiti celjsko 39. zaporedno prvenstveno zmago in sedmo zapored na sosedskih derbijih.
»Morebiti je bilo že od začetka videti, da smo bolj motivirani in lačni uspeha. A če kljub koncu sezone nisi takšen v finalu, ko se odloča o prvaku, potem res ne vem, kdaj si. Če bi šli v tekmo s podcenjevanjem, bi se lahko hitro opekli. Velenjčani so od začetka sicer imeli voljo in napadali, a ko so videli, da se je tehtnica nagnila na našo stran, so popustili. Za finale smo garali, priprave so bile peklenske. Zakaj torej ne bi poželi tistega, kar smo sejali?« je po tekmi, na kateri je zbral več kot 40 odstotkov obramb (27-11), razmišljal 28-letni Matevž Skok, ki je leta 2011 prišel v Celje prav iz Velenja. Njegova nekdanja ekipa je tik pred polčasom zaostajala že za devet (10:19), tudi zaradi nične učinkovitosti poljskega reprezentanta Michala Szybe (strel 6-0).
O popolni premoči pivovarjev dovolj povesta že podatka, da so imeli kar 76-odstotno učinkovitost pri strelih na gol (46-35, Gorenje le 45-25 oziroma 56 odstotkov) in da se je med strelce vpisalo kar 13 od skupno 14 igralcev v polju. »Vseeno mislim, da končna razlika desetih zadetkov ni realna slika razmerja moči med ekipama. Z dobro igro v obrambi in hitro v (pol)protinapadih, ki jo gojimo že celotno sezono, smo uničili Velenjčane. Takšen sistem igre moramo nadaljevati, kajti če bi le en igralec odstopil od njega, lahko pride do poloma. Upam, da bom tudi jaz obdržal dobro formo do konca finala,« se nadeja Skok, katerega glavni vzornik je bil in bo ostal Dejan Perić, za njim pa ga navdušujeta Francoz Thierry Omeyer in Danec Niklas Landin.
Ponosni očka dobri dve leti starega sina Vala opozarja, da kljub premierni zmagi v finalu ni časa za slavje in evforijo, kajti že jutri bo v Rdeči dvorani druga tekma. »Takoj moramo pozabiti na to, da vodimo z 1:0 v zmagah. S tem, ali lahko Gorenje kljub poškodbam in utrujenosti dvigne raven svoje igre, in z njihovimi težavami se ne obremenjujemo, ampak gledamo le nas. V Velenju bo nova zgodba, tudi domača ekipa bo drugačna, zato pričakujemo težjo tekmo. A naš cilj je jasen: v najkrajšem možnem času rešiti finale v svoj prid, torej že po treh tekmah. Sezona je dolga in naporna, zato ne vidim razlogov, da bi zavlačevali s končno odločitvijo,« meni vratar z vzdevkom Coli, ki je bil med najzaslužnejšimi, da so Celjani v drugem polčasu nekajkrat vodili že z 12 zadetki prednosti.
Po tej sezoni zapušča Celje, saj je podpisal pogodbo z nemškim klubom Lübbecke. »Seveda se želim posloviti z dvojno domačo lovoriko, pokalom in prvenstvom. Celjski klub mi je dal vse in naredil bom vse, da mu to tudi vrnem,« pravi pred odhodom v Lübbecke, za katerega igrata tudi Aleš Pajovič in Hrvat Drago Vuković, nekdanji član Gorenja, trener pa je Sead Hasanefendić, bivši strateg Celja. Lübbecke je bil nekaj časa v krizi, a se bo očitno obdržal v prvi ligi, za kar na zadnjih dveh tekmah potrebuje le še točko. »Tudi če bi klub izpadel iz lige, bi odšel v Nemčijo. Želel sem zapustiti Celje in narediti korak naprej v karieri. Lübbecke je imel turbulentno obdobje, a verjamem, da se bo srečno končalo. Občasno sem v stiku s klubskim menedžerjem in si pogledam tudi kakšno tekmo za relaksacijo, drugače pa se s tem niti ne obremenjujem.«
