Hišni ljubljenček – pa najsi bo pes, mačka, hrček ali kateri od plazilcev – za časa življenja s skrbnikom običajno splete posebno vez, zato bolečina ob poginu pogosto ni nič manjša kot pri izgubi ljubljene osebe. Marsikdaj pa je skrbnikom malih živali še težje, saj ne vedo, kako bi se od hišnega ljubljenčka dostojno poslovili oziroma ga pietetno pokopali.
Če truplo poginule živali pustite pri veterinarju, ga prevzame veterinarsko-higienska služba in ga odpelje v predelovalni obrat koncesionarja za ravnanje z živalskimi ostanki. »Po predelavi se v skladu z zakonodajo nastali proizvod odstrani s sežigom,« se glasi uradno pojasnilo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Povedano po domače: gre za postopek, kjer se truplo živali skupaj z odpadki iz klavnic in povoženimi živalmi najprej zmelje, nato pa predela v živalsko moko.
Krematorij po novem tudi v Sloveniji
Kdor ne želi, da bi se živalski družinski član po odhodu v večna lovišča pretvoril v brezplačno surovino za industrijsko gorivo, ga lahko, če le ni bolehal za kakšno kužno boleznijo, brez posebnih dovoljenj zakoplje na domačem vrtu. Ali pa pridobi soglasje lastnika zemljišča, kjer bi rad opravil pokop. Bistveno je le, da se poginulo hišno žival zakoplje tako globoko (najmanj pol metra), da je ne morejo odkopati mesojede živali. Zakopavanje ni dovoljeno le na najožjem vodovarstvenem območju.
Druga možnost je upepelitev, ki jo je od lanskega decembra mogoče opraviti tudi v Sloveniji. Podjetje Večno zavetišče je namreč po šestih letih bojev z birokratskimi mlini v Apačah na Dravskem polju vendarle postavilo prvo slovensko upepeljevalnico za hišne ljubljenčke. Storitve so bistveno cenejše in hitrejše (glej okvir) kot v doslej edinem pogrebnem zavodu za male živali pri nas – v podjetju Cremona, kjer živali vozijo na individualni sežig v sosednjo Avstrijo.
Kakšne živali? Še za ljudi ni prostora…
Za vse tiste, ki živijo v blokovskih naseljih, a bi radi zvestega prijatelja vseeno pokopali z vsemi častmi in pozneje obiskovali njegov grob, pa je zaenkrat edina rešitev pokopališče za male živali v Mariboru. Grob je mogoče rezervirati za 30 evrov na leto, najemnino pa je treba plačevati najmanj pet let. Cena pokopa je odvisna od velikosti živali in tega, ali se pokoplje žaro ali pa gre za klasični pokop v krsti. Pogrebna ceremonija se prilagodi željam žalujočega ter lahko vključuje tudi govore in glasbeno spremljavo.
Mar se ne bi spodobilo, da bi imela – kot moderna evropska prestolnica – tudi Ljubljana svoje pokopališče za male živali? Na Mestni občini Ljubljana (MOL) nam na to vprašanje niso odgovorili, so pa v Javnem podjetju Žale povedali, da v bližnji prihodnosti tovrstnega pokopališča ne načrtujejo, čeprav občinski prostorski načrt pokopališče za male živali z upepeljevalnico predvideva na območju Sostrega. »Trenutno za kaj takega ne razpolagamo s primernimi zemljišči, poleg tega pa so v mestni občini prioriteta širitve pokopališč Žale, Sostro, Polje in Vič, saj zmanjkuje prostora za pokopavanje ljudi,« so pojasnili v ljubljanskem pogrebnem podjetju. Dodali so, da pobud za pokopavanje in upepeljevanje malih živali praktično ne dobivajo, zato ocenjujejo, da je zanimanje za to v mestni občini minimalno. Zanimivo je tudi njihovo razmišljanje, da mariborsko pokopališče Dobrava – glede na zelo majhno število do sedaj pokopanih malih živali – trenutno zadostuje potrebam vse države. Menijo torej, da pokop ter pozneje obiskovanje in urejanje groba v 100 ali 200 kilometrov oddaljenem kraju za žalujoče ne bi smelo predstavljati posebne težave.
V Mariboru so družbeno odgovorni
Za razliko od preračunljivosti, ki veje iz odgovorov Javnega podjetja Žale, v Pogrebnem podjetju Maribor odprtje pokopališča za male živali vidijo kot družbeno odgovorno potezo. Darja Lampret, svetovalka direktorice omenjenega podjetja, pravi, da je bilo na začetku pokopov več, približno eden na mesec, v zadnjem času pa le nekaj na leto. Do danes je bilo pokopanih 46 živali. »Ljudje kar veliko sprašujejo, na koncu pa se redko odločijo za pokop. Verjetno ljubljenčka pokopljejo doma ali v gozdu – kjer jim je pač najbližje. Morda je za nekatere tudi predrago,« razmišlja Lampretova. A čeprav, kot priznava, finančni vložek ni upravičil investicije, ne razmišljajo, da bi pokopališče, ki deluje od leta 2007, ukinili. »Ljudje, ki so najeli grobove, vseskozi prinašajo svečke in cvetje. Nasploh zelo vzorno skrbijo zanje, saj jim predstavljajo mesto spomina. In zelo so nam hvaležni,« je sklenila Lampretova.
