»Narava je naša skrb,« se glasi letošnji slogan evropskega dneva parkov, ki ga vsako leto praznujemo 24. maja, in prav ta je letos zganil tudi upravljalce dvanajstih slovenskih zavarovanih območij. Evropskemu slavju se bodo pridružili s prvim dnevom slovenskih parkov, katerega namen je opozoriti, da v zavarovanih območjih sicer aktivno skrbijo za okoljsko zlatnino naše države, a je narava – kot nakazuje slogan – vseeno skrb nas vseh.
Različni parki, skupni problemi
Da znajo stopiti skupaj in združiti moči, so pokazali že pred štirimi leti, ko so se povezali v Skupnost naravnih parkov, dan naših parkov pa je njihova največja akcija doslej. »Vodita nas skupni interes in zavedanje, da smo skupaj močnejši. Marsikdaj se enega samega parka ne sliši,« je povedal predsedujoči Stojan Ščuka, direktor Parka Škocjanske jame.
Čeprav so si parki med seboj zelo različni, imajo mnogo skupnih problemov. V prvi vrsti je to pomanjkanje pristojnosti in denarja. »Dano nam je upravljanje, nimamo pa skoraj nobenih orodij,« je nemoč ponazoril Boris Grabrijan iz Krajinskega parka Kolpa, kjer je na približno 4000 kvadratnih metrih 23 od večine pozabljenih vasi. »Po zakonu o ohranjanju narave nimamo nobenih večjih pristojnosti,« pa je dodala tudi direktorica KP Ljubljansko barje Barbara Zupanc. V nadaljevanju se je dotaknila še kadrovske podhranjenosti: »Pri nas imamo tri redno zaposlene, kar pomeni, da eden skrbi za 4600 kvadratnih metrov.«
Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je na srečanju sicer postregla z drugačnim podatkom, da imajo naravni parki v Sloveniji v povprečju enega zaposlenega na 1500 hektarjev, a zelo zgovorna je bila njena primerjava z Avstrijo in Nemčijo, kjer imajo enega zaposlenega na 1000 hektarjev. Različna pa je tudi višina javnih sredstev – Slovenija nameni za parke 20 evrov, Avstrija pa 100 evrov na hektar.
Ekosistemske storitve niso večne
Zavedanje, da je narava lepa, torej ni dovolj, če pozabljamo, da je v promocijo in delovanje parkov treba vlagati. »Ekonomske koristi zavarovanih območij narave močno presegajo stroške njihovega upravljanja,« se je ministrica oprla na študijo Združenih narodov, glede svoje aktivnosti v prihodnosti pa je napovedala le, da se bodo morali povezati z drugimi resorji. V mnogih parkih se namreč skrb za naravo prepleta s kulturno dediščino in razvojem turizma, za katerega je pristojno ministrstvo za gospodarstvo.
Pred ekonomskimi koristmi pa je seveda ključni namen naravnih parkov varstvo narave in biotske pestrosti. »To niso samo prostori za rekreacijske in izobraževalne dejavnosti, ampak v njih ohranjamo ekosisteme, od katerih smo odvisni,« je poudarila Zupančeva in spomnila, da te ekosistemske storitve niso večne. Na Ljubljanskem barju, ki med drugim uravnava poplave na ljubljanskem območju, se denimo soočajo s tem, da izgublja značaj mokrišča. »Voda odteka neprimerno hitreje, kot je kadar koli prej,« je razkrila direktorica, kritična do poselitve in intenzivnega kmetovanja, ki sta poslabšala njegovo sposobnost razlivne površine.
»Kar imamo v naših zavarovanih območjih, je naša okoljska zlatnina, ki jo je treba čim bolj ohranjeno prenesti prihodnjim generacijam. Zavarovana območja niso rezervati, ampak poligon okolju prijaznega razvoja,« je na koncu dodal še Hrvoje Oršanič, direktor Kozjanskega parka, in sklenil sporočilo parkov, da je ohranjena narava ključna za vse, ki zdaj v njej živimo, in za tiste, ki bodo v njej živeli za nami.
