V vlogo brezkompromisne borke proti temnim platem zdravstva se je vživela tudi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Odredila je strokovni nadzor nad delom medicinskih sester, za katerega bi bil sicer čas že januarja. Ob moralni paniki, ki se je sprožila, se takšne podrobnosti hitro pozabijo. Radanovi »žvižgi«, ki jih je težko ločiti od reševanja lastne kože, so za vlado tudi dobra priložnost, da se elegantno znebi peščice vodilnih v bolnišnici, ki so objektivno odgovorni za kaos na nevrološki kliniki. Vrag je le, da so bile težke razmere, ki vladajo pri skrbi za najtežje bolne in so tudi idealen humus za vsakovrstne odklone, že zdavnaj razkrite. Soustvarjala jih je kratkovidna politika dosedanjih vlad, pri čemer tudi Cerarjeva za zdaj ne kaže, da bi v zdravstvu gledala kaj bistveno dlje od lastnih interesov.
Radanov nekdanji oddelek na primer slovi kot okolje, kjer zaposleni delajo bistveno preveč, saj jih je daleč premalo. Za sod smodnika veljajo tudi drugi intenzivni oddelki v ljubljanskem kliničnem centru. Nezadovoljstvo in medsebojna obračunavanja so v njih stalnica, zaposleni bežijo drugam, varnost bolnikov pa se je ob okrnjenih ekipah že dolgo zmanjševala. Zaposlovanje v bolnišnicah je politika v zadnjih letih zamejila na minimum, nepokorščino, četudi bi pomenila znosnejše razmere za bolnike, pa je vnaprej označila kot neuspeh bolnišnic in njihovih vodilnih. Poleg tega je že dolgo znano, da se zdravljenje najhuje bolnih bolnišnicam finančno najmanj izplača. Temu primeren je tudi odnos direktorjev do najbolj obremenjenih oddelkov in njihovih zahtev – težje ko je njihovo delo, večji nebodigatreba so.
Vodilni v UKC Ljubljana so v teh dneh v obrambni drži. Razloga za odstop ne vidijo, so sporočili Kolar-Celarčevi in javnosti, zagotavljajo pa tudi, da so bolniki v dobrih rokah. Načrtov, kako nameravajo okrepiti nekdanji Radanov oddelek, niso razkrili. Tudi v vladi razmišljanja za zdaj ne sežejo dlje od kadrovskih čistk, ki jih predstavljajo kot nekakšno kombinacijo pravične kazni in čarobne paličice za reševanje težav. O urejanju neznosnih razmer na intenzivnih oddelkih ali pa težav z nadzorom, za katere nosita vlada in ministrstvo za zdravje velik del odgovornosti, ni bilo niti besede.
Premier Miro Cerar je včeraj opozoril, da bi lahko primer Ivana Radana (če se obtožbe izkažejo za resnične) postal »temna lisa«, ki jo bodo morali brisati tudi zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu. Čeprav je pričakovanje, da se bodo ob izjemnem ekscesu celotne poklicne skupine v nedogled posipale s pepelom, pretirano, opazka kar dobro opiše dolgoročne posledice primera Radan. Težava je v zamolčanem. Odgovornosti se ne otepajo samo v UKC Ljubljana. Tudi v vladi, ki ima daleč največ možnosti za temeljito čiščenje zdravstva, svoje krpe še niso pripravili.
