In sem gladoval, kot bi rekel brezimni junak iz romana Glad Knuta Hamsuna, ki ga te dni v Mini teatru predelujem v gledališko uprizoritev. Ko sem Marku Mandiću, ki bo v predstavi igral Hamsunovega nenehno lačnega brezimneža, pred dnevi zaupal svojo davno prigodo in dodal, da sem bil v svojih najmlajših letih tudi sicer pogosto bolj lačen kot sit in sem včasih kot vznemirjena žival v naravi iskal vse, kar je bilo užitnega, da bi nekako ukrotil svoj glad, se mi je zdelo, da mi ne verjame povsem, kajti on, je pripomnil, nikoli v življenju ni bil zares lačen, če zanemari kak izpuščeni obrok zaradi predolge vaje v gledališču ali neuspešnega iskanja primerne krmilnice na poletnih turističnih potovanjih. Podobno kot on tudi večina gledalcev, ki bodo morebiti prišli na predstavo, nima te strašne izkušnje, izkušnje lakote, kot jo poznamo iz literarnih in dokumentarnih pričevanj iz drugih zgodovinskih časov. Med nami sicer živijo lačni ljudje, ki pa jih ne zaznavamo, pa tudi lakoto kot stanje najgloblje socialne krize smo navajeni nenehno premeščati na druge geografske in kulturne koordinate. O lakoti v resnici ne vemo ničesar. Navsezadnje niti moj pubertetniški štrajk pred mnogimi leti ni bil kaj več od zdravilnega posta in trmastega kljubovanja, s katerim sem bolj od samega sebe kot od drugih izsilil priložnost za namišljeni prepir s svetom in za nekaj zmedenih »postnih premišljevanj«, ki jih je moj »bolestni« duh najbrž krvavo potreboval.
Vsak vernik ali pa gladovalski upornik ve, da je pri takšnih eksperimentih z življenjem kritičnih le prvih nekaj dni, potem pa gladovalec popolnoma pozabi na hrano in živi dalje enako kot njegovi siti sozemljani. Nič na človeku ne kaže na to, da je lačen. Ker nisem jedel, sem se kakopak odločil, da tudi delal ne bom, zato sem noč in dan bral knjige, ob tem pa tudi sam, kot se za nedoletneža z maturo spodobi (in kar navsezadnje počne tudi Hamsunov pripovedovalec), pisal nekakšno »literaturo«. Pohajal sem po gozdovih, poležaval pod drevesi in veliko buljil v nebo. Vsako jutro in vsak večer sem iz navade odgnal krave na pašnik, da bi zaužile svoj redni obrok, jih opazoval, kako tešijo nenasitni glad, si polnijo vampe in občasno strmijo vame kot v poslednjega bedaka pod soncem. Ker nobena od sprtih strani v družini ni bila pripravljena popuščati, se je zadeva zavlekla v obupno dolgočasje, dokler ni mama nekega dne pred vrati kamre, v katero sem se zapiral, pustila sklede žgancev z mlekom, ki je na mah odpravila nesporazum in rešila vse probleme. Pozneje so mi rekli, da sem tako in tako ves čas jedel na skrivaj, vendar so se motili: resnično sem stradal, pil le vodo in ob tem zaužil samo še kako pozno dozorelo borovnico, ki sem jo našel v gozdu, drugega pa nič.
Če bi me Marko Mandić vprašal, kaj posebnega sem takrat doživljal, kaj se mi je dogajalo, kako sem reagiral na lakoto, kako se je odzvalo moje telo itd., mu ne bi znal povedati ničesar koristnega. Po vsem sodeč niti v družini niso opazili, da bi bilo z mano kaj »narobe«, sicer bi najbrž reagirali hitreje. Edino, česar se zanesljivo spominjam, je bilo moje poudarjeno pretvarjanje, da tudi brez kosila in večerje živim povsem normalno in da lahko zdržim, dokler moj prav ne bo priznan in spoštovan. S svojo igro sem demonstrativno dokazoval, da je bilo moje življenje pred skledo žgancev identično onemu po njej. Na socialni, kulturni in civilizacijski ravni je lakota najhujša oblika človekovega ponižanja in eksistencialni pretres, ki se ga človek globoko sramuje, zato ga skuša prikriti pred drugimi. Lačni človek se nenehno pretvarja, da je sit. Hamsunov, Kafkov, tudi kak Beckettov in številni drugi literarni gladovalci ali protagonisti gladovnih štrajkov iz resničnega življenja pa iz svojih gladovalskih preizkušenj delajo pravi teater. Že v starih religioznih praksah se gladovanje odvija po pravilih strogo domišljene dramaturgije in je torej gledališče par excellence. Pa vendar, sva ugotovila z Mandićem, sodi lačni človek med tiste redke človeške like, ki jih ni mogoče igrati. Natančneje rečeno: ni jih mogoče posnemati in se vživeti v njihov »problem«, saj se lakota ne kaže z nobenimi specifičnimi znaki, ki bi jo razločevali od drugih stanj telesa in duha. Zdi se torej, da je lakota brez diskurza, zato si ga mora izposoditi in se, kot dokazujejo številni primeri, izraziti skozi umetnost, ki pa se vedno znova znajde pred problemom, da ni ne besed niti drugih označevalnih orodij, s katerimi bi lahko avtentično govorili o lakoti kot življenjski praksi in kritičnem stanju eksistence. Iz tega paradoksa in malo tudi iz bizarnih osebnih anekdot nastaja te dni tudi naša predstava v Mini teatru.
