Kumi Naidoo, direktor Greenpeacea: Če kdaj, je zdaj čas za odpor

Pred dvema letoma, ko je Shell hotel začeti z vrtanjem na Aljaski, smo izvedli številne proteste. Proti nam je dosegel začasno odredbo. Glede raziskovalnega vrtanja na Aljaski, ki jih je stalo pet milijard dolarjev, ni nikoli nameraval voditi pravega dialoga. Še vedno so pred velikimi težavami. Močno nasprotovanje obstaja v Seattlu; zgodba še ni zaključena, četudi je predsednik Barack Obama odobril črpanje. To je katastrofa in gre proti nekaterimi pozitivnim prizadevanjem glede podnebnih sprememb. Izdaja Arktike je izdaja podnebja, saj gre za hladilnik planeta. Strokovnjaki IPCC, medvladne skupine za podnebne spremembe ZN, opozarjajo, da mora pod površjem ostati 60 do 80 odstotkov odkritih rezerv fosilnih goriv, če želimo preprečiti katastrofo.

Razloga sta dva. Obstaja strašna kognitivna disonanca. Razpolagamo z vsemi podatki, da so spremembe nujne. A ker niso priročne in vsaj kratkoročno zahtevne za gospodarstva, za politiko pa prezahtevne, zanje ni poguma. Drugi razlog so zelo močni akterji, ki z obstoječim energetskim sistemom služijo velike vsote denarja. Imajo odličen dostop do vlad, ki jih bolj ali manj kontrolirajo. ZDA so najboljša demokracija, kar jih lahko kupi denar. Za vsakega kongresnika, ki prihaja iz zvezne države brez fosilnih goriv, skrbijo trije lobisti. Na kongresnike iz držav s premogom, nafto ali plinom, pride osem lobistov. Energetska podjetja imajo nesorazmeren politični vpliv. Podnebne spremembe so cena, ki jo plačujemo za napačne politične odločitve. A tudi v ZDA prihaja do vse večjega državljanskega zavedanja in ljudje se v velikem številu pridružujejo podnebnim gibanjem.

Civilna družba je nedvomno pred velikim izzivom. Vselej, ko smo pred zmago v javni razpravi, nas vlade napadejo. A to ni nujno slabo. Že Mahatma Gandi je dejal: »Najprej te ignorirajo, nato se ti smejijo, zatem se borijo proti tebi, a slednjič zmagaš.« Proti nam se borijo, kar pomeni, da ustvarjamo pritisk, na katerega se morajo odzvati.

Zastaviti si moramo dve vprašanji. Je stopnja civilnega odpora zadostna? Bližamo se točki, ko bomo morda dosegli kritično maso. Ko bo papež v prihodnjih mesecih objavil encikliko o podnebnih spremembah, bo to v državah z velikim številom kristjanov sprožilo spremembe. Novi akterji in novi glasovi imajo lahko velik vpliv. Drugo vprašanje je, kdo je civilna družba. Zame to ni le organizirani del družbe, sindikati, organizacije, kot Greenpeace, Friends of the Earth ali lokalne interesne skupine. Civilna družba je najmočnejša, ko se združijo formalne in neformalne skupine. To smo videli pri arabski pomladi. Aktivisti so uporabljali facebook za organiziranje protestov, s twitterjem sporočali, kam in kdaj iti, na youtubu poročali o dogajanju. Del odgovornosti civilne družbe je priznati nauke preteklosti. Boji proti kolonializmu in apartheidu ali za pravice žensk so se premaknili naprej šele, ko so pokončni moški in ženske dejali, dovolj je. Če civilna družba ne bo pokazala te hrabrosti, nam preti nasilje vseh oblik.

Iz izkušnje boja proti apartheidu lahko rečem, da nasilje kot oblika protesta ni dobro. Odločno moramo zagovarjati miroljuben pristop. Ne smemo zapasti v anarhijo in nasilje, h katerima se nagibamo. A bojim se, da bomo, ko bodo naravni viri še bolj omejeni, priča še večjim nehumanostim. Hkrati ne moremo mimo tega, da bolj ko se je civilna družba formalizirala, manj je bilo poguma za civilno nepokorščino, s katero smo pripravljeni odreči spoštovanje nepravičnim zakonom in se soočiti s pravnimi posledicami. A prav to je bila zgodovinsko točka, ko so se ljudje na oblasti zamislili in so se stvari spremenile.

Izzivi podnebnih sprememb so večji kot karkoli, s čimer smo bili doslej soočeni. Ne gre za to, da moramo rešiti planet. Če bomo podnebje segreli do točke, ko človeštvo ne bo več moglo obstajati, bo planet vseeno tu. Naš planet ne potrebuje rešitve. Le nas ne bo več. V tem boju gre za to, ali bo človeštvo v naslednjih stoletjih zmoglo sobivati v soodvisnosti z naravo. Gre za poskus zagotoviti prihodnost naših otrok in vnukov. Če vlade ne bodo spremenile svojih stališč in bodo podjetja še naprej blokirala nujne spremembe, bo moralo priti do velikega porasta družbenega odpora. Če kdaj, je zdaj čas za odpor.

Ozreti se moramo k tistim, ki financirajo sistem. Pri Greenpeaceu smo dobri pri zasledovanju podjetij, ki uničujejo naše gozdove in morja, se bohotijo z izrabo fosilnih goriv. A ker časa ni dovolj, da bi se soočili z vsakim posamičnim podjetjem, ki počne slabe stvari, ker jih je preveč, se moramo domisliti nečesa drugega. Začeti bi morali kampanje proti bankam, ki so med ljudmi že zdaj na slabem glasu. Če lahko posojilodajalce prepričamo, da ne bodo posojali denarja za uničevanje gozdov in morja ali za širjenje uporabe fosilnih goriv, bomo ta podjetja osiromašili za njihove kapitalske temelje. Bolj ko bodo mladi razumeli, da je njihova prihodnost ogrožena, bolj bo civilna družba oživela. A predpogoj je, da se sedanji civilnodružbeni akterji po svetu vprašajo, kako se morajo sami spremeniti in katere aktivnosti je treba dopolniti z novimi.

Četudi imamo ponekod res vse manj prostora, se ne bomo odrekli direktnim nenasilnim akcijam. Prepričani smo, da so prav te nujne za dosego sprememb. Veliko vlad in podjetij ne razume, da se z njihovimi napadi podpora okoljevarstvenim organizacijam ne zmanjša, ampak le še poveča. To se nam potrjuje tudi v Indiji, kjer nas podpira vse več ljudi. Podjetja so postala pametnejša in uporabljajo drugačno govorico. Pazijo, da ne bi izzveneli negativni in neumni. Govorijo, da želijo podaljšati dobo rabe fosilnih goriv, in poskušajo zmesti ljudi z uporabo izrazov, kot so zeleni premog ali zelena nafta.

Le eno energetsko podjetje, ki se ukvarja s fosilnimi gorivi, je sprejelo težko odločitev o preoblikovanju in prehodu na okolju prijaznejše vire energije. Z italijanskim podjetjem Enel smo bili večkrat po sodiščih, a vendar so se pred kratkim zavezali k prehodu na obnovljive vire energije. Še vedno ostajajo razhajanja, denimo glede hitrosti njihove energetske tranzicije, a sprememba je tu.

Težko je. To je ena od točk, kjer so vlade okrepile svoje aktivnosti – pri sporočilih in taktikah, kako jih širijo. Predvsem v državah v razvoju trdijo, da sta razvoj in ohranjanje okolja nasprotujoča si cilja: izbrati je treba med delovnimi mesti in preprečevanjem podnebnih sprememb. To je popoln nesmisel. Kajti potencial za ustvarjanje novih delovnih mest je prav v prehodu na zelene tehnologije. A resnična energetska revolucija zahteva sprejetje odločitve. Ne gre le za širitev obnovljivih virov energije, ampak hkrati tudi za povečanje energetske učinkovitosti in manjšo rabo energije. Tu je dolgoročni potencial številnih delovnih mest v gradbeništvu, razvijanju tehnologij in arhitekturi. Če bi se te revolucije lotili pametno, brez privilegiranja ozkih skupin močnih podjetij z nadpovprečnim vplivom na politiko, bi lahko z njo pomembno zagnali gospodarstvo. V mediteranskih državah so možnosti pridobivanja sončne energije neprimerno večje kot v Nemčiji, a je tu primerjalno rast sončne energije še vedno minimalna.

Perujski primer žal ni pogosta zgodba. Ljudi, ki so obupno bolj revni kot v Evropi ali v ZDA, je pogosto lažje prepričati, da okoljevarstveniki nočemo, da bi oni in njihove družine imeli hrano na mizi. Vselej, ko multinacionalke pridejo v države, obljubljajo izjemne koristi: vlagali in donirali bodo v zdravstvo, šolstvo, ljudem omogočili, da zaslužijo lep denar... A nato smo priča, kako lokalna skupnost najbolj trpi zaradi posledic in mora žrtvovati največ: od čistega zraka do pitne, dostopne vode. Za ljudi, ki tam živijo, so končne koristi borne, »razvoj« pa pomembno spremeni tudi njihovo kulturo in življenje. Perujski odpor je povezan z vprašanjem vode. Kot mnogi že dolgo opozarjam, da bodo prihodnje vojne bojevane zaradi vode, ne nafte. Voda in dostop do zemlje ustvarjata toksično mešanico, ki je neposredno vezana na varnost hrane. Vse to so sodobni gonilci konfliktov.

Drži, pozornost Greenpeacea se je po letu 2009 občutno bolj usmerila na države v razvoju. Kajti tudi če vse evropske države jutri postanejo vzorne in znižajo svoj ogljični odtis, nič pa se ne spremeni v državah, kot so Kitajska, Brazilija, Indonezija, Indija..., bo ves naš trud zaman. Zaradi samega obsega bodo posledice za podnebne spremembe neustavljive in katastrofalne. Indija in Kitajska predstavljata več kot četrtino svetovnega prebivalstva. Če bodo te države nadaljevale po poti visokoogljičnega razvoja, bo vse ostalo nepomembno. Če želimo uspeti globalno, moramo nujno zmagati tudi tam. Hkrati bi do preusmeritve moralo priti že zdavnaj. Če se imenujemo Greenpeace International, moramo biti mednarodni.

Ne. Ne zapiramo pisarn v Evropi. Cilj je, da dosežemo konsolidacijo moči in pritiska na različnih koncih sveta. Vemo, da se moramo okrepiti predvsem na globalnem jugu. Še naprej pa potrebujemo močno prisotnost in vpliv v severnih državah. Pred leti smo se borili proti onesnaženju vodnih virov na Kitajskem. Naše najmočnejše orožje je bilo ravno nastop proti velikim, večinoma zahodnim podjetjem, kot sta Nike in Adidas, ki so izvozila svoje umazane proizvodne procese na kitajske podružnice, nato pa dvignila roke. Z Detox kampanjo smo od njih zahtevali, da poskrbijo za čistejšo proizvodnjo in za ustreznost svojih dobaviteljskih verig. Kampanjo je vodila naša kitajska pisarna, potekala je po vsej Kitajski, a pomemben del boja je bil izborjen v državah, kjer ljudje množično kupujejo te tržne znamke. V manj kot letu dni so korporacije pristale, da bodo spremenile način dela, Kitajska pa je nato sprejela zakon, s katerim so kriminalizirali izpuščanje strupenih kemikalij v reke.

Nikjer se ne umikamo. Vemo, da moramo okrepiti svoj položaj v ZDA. Uspeh tam je predpogoj za uspeh v Indiji in na Kitajskem, kjer nam jasno rečejo: »Vemo, da bi morali nehati dirjati po tej poti, a zahodne države so zgradile svoja gospodarstva na umazani energiji, nadaljujejo po tej poti, zdaj bodo vrtali še na Arktiki, vi pa pridigate nam, naj nehamo?« Na Kitajskem zelo jasno občutijo ekstremne posledice podnebnih sprememb. Podnebne spremembe tam niso fiktivna teorija, ampak realnost.

To je zagotovo največji izziv, pred katerim smo se znašli. Ko sem prišel na Greenpeace, sem dejal, da mora biti ena naših najpomembnejših nalog prav prevpraševanje in izpodbijanje prevladujočega družbenoekonomskega modela. O tem obstaja danes soglasje. Težko boste našli kogarkoli pri Greenpeaceu, ki bi bil zagret navijač kapitalizma. Sistem, v katerem živimo, je resnično nasilen. Zame je lakota orožje množičnega uničevanja. Imel sem srečo, da nisem videl ljudi umirati zaradi jedrskega orožja, videl pa sem, kako ubija lakota.

Ne, ne podpiramo sedanjega gospodarskega sistema, ki je gonilo okoljskega opustošenja. A kako ga spremeniti? Bomo rekli, da nima smisla izvajati pritiska na posamezna podjetja, ker moramo spremeniti ali ukiniti vse? Če bi se postavili na to pozicijo, bi imeli običajni ljudje, ki se trudijo in želijo sodelovati pri boju za spremembe, zelo omejene možnosti, da se nam pridružijo. Potrebujemo pravo ravnotežje med gradnjo transformativnih sprememb in pripoznavo, kaj potrebujemo za aktivizem, da se naše zahteve premaknejo vse dlje in ljudi prepričamo, da so spremembe možne in drugačen sistem mogoč.

Kar sem se naučil v Južni Afriki kot mlad aktivist, je, da sprememba postane mogoča, ko zadostno število ljudi verjame, da je sprememba mogoča. Problem, ko govorimo o podnebnih spremembah, je, da ljudje še vedno rečejo: »Ampak mi želimo še naprej voziti avtomobile!« Niso še sprejeli zavedanja, da so rešitve, ki ne zahtevajo fosilnih goriv, v dosegu človeških iznajdljivosti, inovativnosti in spretnosti.

Spremembe, ki jih dosegamo, niso revolucionarne, a so pomembne. Včasih potrebujemo za revolucionarni preboj mnoge male zmage, ki stopijo pred nas, pred zidove, ki jih poskušamo premakniti, in jih zatresejo. To je trenutek, ko začno ljudje verjeti.

Če pogledate povprečnega italijanskega državljana, je leta gledal, kako se Greenpeace bori proti Enelu. Naši aktivisti so protestirali na grmadah premoga, poskušali prekiniti delo elektrarn, vrstile so se aretacije in tožbe. Mnogi so bili prepričani, da se Enel nikoli ne bo spremenil. A se je njihov šef pred kratkim usedel za mizo z Greenpeaceom in dejal, da kot podjetje priznavajo, da so podnebne spremembe velika in resna grožnja. Kot starš in dedek je zaskrbljen in ne vidi druge možnosti, kot da spremenijo način delovanja. Ljudje so nenadoma ugotovili, da morda okoljevarstveniki vendarle nismo tako nori. Edina razlika je, da smo mi že pred dvajsetimi leti trdili, kar zdaj priznava tudi Enel.

Če bi kdorkoli od nas videl pot, kako stopiti pred globalno javnost, reči, da je treba končati z globalnim kapitalizmom in vzpostaviti nov gospodarski sistem, in bi se to zgodilo, bi to naredili. Vztrajanje le pri temeljnih spremembah si morda lahko privoščijo tisti, ki so del univerzitetne akademske sfere ali globalne intelektualne elite. Če želimo graditi gibanje, ki bo črpalo od znotraj, potrebujemo drobne poti v odpor. Pogosta napaka pri razmisleku o nadzoru družbe s strani vlad in multinacionalk je, da vidimo le represivni državni aparat – vojsko, policijo, zakone. Ta je resničen, toda najbolj močna, zlovešča in učinkovita oblika nadzora poteka prek ideološkega aparata. Ta vzpostavlja okvir, v katerem delujejo mediji, šole, religije...

V ZDA je nasprotovanje zdravstveni reformi prišlo tudi od ljudi, ki bodo od nje imeli največ koristi. Ameriški akademik Cornel West temu pravi ponotranjeni avtoritarizem: ljudje delujejo proti lastnim interesom zaradi ideoloških predpostavk, v katere so bili vzgojeni. Pametni aktivizem ni danes nič drugačen kot pred stotimi leti: ne gre za to, da aktivisti svoje misli in ideje projicirajo na ljudi, ki jih želijo organizirati. Dober aktivizem vključuje aktiviste, ki so dovolj skromni, da poskusijo razumeti, česa se ljudje zavedajo in kaj si želijo. Od tod gredo skupaj naprej. Zato v celoti podpiramo knjigo in delo Naomi. Vselej, ko srečam kakšnega direktorja, ga vprašam: »Ste prebrali novo knjigo Naomi Klein?«

Osemdeset odstotkov jih odgovori, da so slišali zanjo, da jo imajo na polici ali da so jo začeli brati. Redki rečejo, da so jo prebrali, a da se, četudi opozarja na pomembne reči, z njo ne strinjajo. Nihče še ni rekel, da gre za larifari.

Pomembna sprememba, ki še ni dosegla povsod enakega obsega, je, da delujemo in izvajamo kampanje z lokalnim prebivalstvom. Če hočemo spremeniti skupno ribolovno politiko EU, sodelujemo z ribiči. Razložili so nam svojo plat zgodbe in ugotovili smo, da so glavni problem velika komercialna ribiška podjetja, ki do golega postrgajo morja. Zato smo združili moči. Skupno delovanje je pogosto bolj zapleteno, stvari se počasneje premikajo, a koristi so tolikšne, da vse odtehtajo.

Hkrati želimo skozi kampanje postaviti modele alternativ. V Indiji smo tarča ostrih napadov tudi zato, ker smo bili uspešni. V zvezni državi Bihar smo pred štirimi leti organizirali karavansko kampanjo po vaseh in pokazali, kako delujejo sončne celice. Ljudje so bili navdušeni in uspelo nam je dobiti zaveze vseh političnih strank, da bodo, če bodo izvoljeni, implementirali vizijo mreže decentraliziranih mikro sončnih elektrarn. Če strnem, nam je pred manj kot letom uspelo v vas treh tisoč ljudi pripeljati elektriko prek mikro sončnih elektrarn. Ne gre le za energijo, podnebne spremembe ali okolje. Črpalke zdaj načrpajo več vode, ki jo potrebujejo kmeti. Elektrika je prinesla luč. Več je gospodarskih aktivnosti, izboljšal se je šolski uspeh, saj se otroci lahko učijo in delajo naloge, tudi ko se stemni. Vodja največje vladne stranke BJP je prejšnji teden v Berlinu priznal, da je, kar smo naredil v vasi Dharnai, fantastično.

Lahko rečete, da je to le ena od deset tisoč vasi. A pomembna je kot zgled in primer možnega. Ljudje nočejo dvigniti glave, se vzravnati, ker povsod ves čas slišijo, da ni mogoče nič drugega kot to, kar imamo. Ljudje v Evropi ne bojkotirajo volitev, ker bi bili apatični, kot trdijo politiki, ampak ker so sklenili, da se stvari v ključnih pogledih ne spremenijo, tudi če volijo. Ljudem je treba pokazati, da so spremembe mogoče. Kar smo naredili v Indiji, je samooskrbno in samovzdržno. Ljudje so pridobili samospoštovanje, dostojanstvo in energijo, ki ne škoduje okolju. Vidijo, da je decentralizacija lahko mnogo učinkovitejša kot iz centra voden sistem. V tem je zgodba revolucionarna.

Ne. Verjetno bomo slišali velike besede, a v resnici bo šlo za majhne korake v trenutku, ko bi bile potrebne velike spremembe. To je premalo, prepozno. Ne smemo čakati na vlade ali politike, da vzamejo vajeti v roke. Treba je ustvarjati alternative in zahtevati spremembe na ravni vsakodnevnih življenj ljudi, lokalnih skupnosti. Le s tal, iz resničnih praks lahko pride zadosten pritisk in resnično transformativna sprememba.

Ideja o črpanju fosilnih goriv tu je norost. Če pogledamo Jadran, to ne bo uničilo le ekološkega dragulja, ampak gospodarski in razvojni potencial, ki je za to regijo v turizmu in ekoloških rešitvah. Če pride le do ene nesreče, bo zgodba za zelo dolgo končana. Države dajejo nove koncesije, četudi vemo, da mora večina zalog fosilnih goriv ostati pod zemljo. Prepričan sem, da bodo to ostali projekti na papirju. Upor proti fosilnim gorivom bo rasel. Tudi če hočejo vlade postati črpališča fosilnih goriv, to ne pomeni, da moramo na to pristati. Podjetja, ki dobijo koncesije, imajo ponavadi sedeže na zahodu. Tu se začne povezovanje in gradnja skupne fronte. Naši člani v Avstriji, Angliji in Italiji lahko začno s pritiskom na investitorje, da odstopijo od projektov. Vlaganja v fosilna goriva niso več varna – mnogi kalkulirajo, kaj se bo zgodilo, če začno države upoštevati realnost, slediti znanosti, sprejemati pravilne odločitve in odpovedovati projekte enega za drugim.

Podjetja, ki pridobivajo nafto, zemeljski plin in premog, imajo problem: srž problema je njihov izdelek. Seveda Shell organizira dialoge s civilno družbo. A postavljajo pravila in pogoje. Skrbijo jih človekove pravice in korupcija, ko pa hočete načeti vprašanje njihovih izdelkov, ki bi jih morali prenehati prodajati, se pogovor ustavi.

Glede podnebnih sprememb se bodo stvari odvijale po časovnici, ki je nepredvidljiva. Dosegli bomo točko preloma – morda se zdi nemogoče, a vendar je lahko sprememba za vogalom. Kaj se bo zgodilo, bo odvisno od kreativnosti aktivizma na eni strani in od tega, do katere točke bodo šli ekstremni vremenski pojavi in novo znanstveno vedenje. Stvari se lahko spremenijo. In pri Greenpeaceu vztrajamo: pesimizem misli se najlaže premaga z optimizmom dejanj.