Irena je povedala, da so dela na posameznih odsekih avtoceste čas vožnje malo podaljšala, vendar pa je v Slovenski Bistrici skoraj »padla« v TIC. Tam je bila gospa zelo prijazna in je Ireni postregla s prospekti, zemljevidom in koristnimi informacijami. Svetovala ji je oglede in na zemljevidu označila pot ter ji povedala, kje naj parkira, za kosilo pa ji je svetovala gostilno pri vinski kleti.
Iz TIC se je Irena z avtom odpravila do cerkve sv. Jerneja. Za cerkvijo je brezplačno parkirišče. Župnik ji je odklenil, za razlago žal ni imel časa. Zato si jo je sama ogledala. Nato se je sprehodila po starem delu mesta do obnovljenega in lepo vzdrževanega bistriškega gradu, ki je bil nazadnje v lasti grofov Attems. »Čeprav sem bila sama, mi je mlajši gospod posvetil dve uri in mi ves grad razkazal. Tudi freske v gradu so obnovljene. Tako sem videla dvorano, kjer sedaj prirejajo koncerte, in poročno dvorano. Zbirke so res številne – razstava Rimske ceste od Celee do Petovie, spominska soba Antona Ingoliča, spominska soba dr. Zore Janžekovič, zbirka praporov z dokumenti o izgnancih, zbirka molitvenikov, petrolejk, kamnin Pohorja, lutk v nošah sveta, mineralov, etnološka zbirka, vinska klet, zbirka glažutnega stekla... Že zaradi vseh teh zbirk je vredno priti v Slovensko Bistrico,« je navdušeno poudarila Irena Novak.
Po nasvetu grajskega vodnika je spila kavico in pojedla tortico na vrtu Cuker kuhne. »Postrežba je bila hitra in prijazna, kava in jogurtova tortica dobri.« V TIC je odkrila, da imajo v kraju tudi trgovino Ropotarnica; trgovinica je prijetno opremljena, prodajajo pa rabljene predmete, nekaj imajo tudi svojih izdelkov. Takrat je sonce že pošteno pripekalo, zato se je Irena sprehodila po drevoredu mestnega parka. »Če se odpeljete do tovarne Impol, je od tam pot do Bistriškega vintgarja. Upam, da se bom nekoč odpravila tudi do tja. Sicer vodi skozi Bistrico Jantarjeva kolesarska pot, v brošuri pa sem še prebrala, da imajo tudi zasebno zbirko starodobnih motociklov. Muzej je ob Mariborski cesti. Sicer nisem pričakovala, da bo na tak dan odprt, vendar sem poskusila. Na vratih je napisana telefonska številka gospoda Franca Pušnika. Za ogled se je treba dogovoriti en dan prej.«
Ker je bil čas za kosilo, je povprašala nekaj mimoidočih in predlagali so ji hotel Leonardo. Na poti do restavracije se je ustavila še v oljarni Gea, kjer v tovarniški trgovini prodajajo svoje izdelke (med tednom je odprto do 15.30). »V hotelski restavraciji mi je natakar kot lokalno hrano priporočil gobovo juho z žganci, glavna jed pa je bila svinjski file na ajdovi kaši in za sladico jagode z domačim sladoledom. Hrana je bila dobra, porcije skoraj preobilne. Priporočam.«
Irena je pohvalila ponudbo spominkov v gradu, predvsem spominke domače izdelave iz keramike, pletenje, mila... Med spominki je Ireni sicer takoj padla v oči knjiga Pravljično Pohorje, ki so jo spisali osnovnošolci. Osemnajst učenk in učencev je sodelovalo pri nastajanju knjige, ki temelji na pripovedkah in bajkah odličnega pohorskega pripovednika Jožeta Tomažiča.
Na koncu je Irena Novak dopolnila zgodbo: »Čebelarsko društvo Slovenska Bistrica praznuje že 90 let. Ob nedeljah lahko od 15. do 20. ure obiščete čebelarsko učno pot z medovitimi rastlinami. No, pa še nekaj: za na pot sem kupila jabolčne krhlje kmetije Lipoglav. Izvrstni so!«
