Nasilje v šolah

V zadnjih letih je bilo veliko narejeno na področju ozaveščanja o nasilju v šolah. Slednje so lahko uspešne, kadar gre za obravnavo nasilja in neprimernega obnašanja v lažjih oblikah, ki se sporazumno uredi v odnosi učenec-šola-starši. Vsi primeri nasilja pa niso primerni za obravnavo znotraj šole, saj kadar gre za hujše oblike nasilja, ki močno posegajo v pravice udeležencev učno-vzgojnega procesa, tega ni mogoče urediti znotraj šole.

V primerih hujšega nasilja šole nujno potrebujejo pomoč in sodelovanje drugih institucij: centrov za socialno delo, svetovalnih centrov, policije in različnih zdravstvenih ter drugih pristojnih in strokovnih institucij. Ob tem ugotavljamo, da v državi ni vzpostavljena ustrezna mreža za učinkovito sodelovanje pri reševanju problematike nasilja. Šole pri reševanju težjih primerov nasilja tako pogosto naletijo na nerazumevanje, neodzivnost ali neustrezno in nezadostno vključenost institucij pri obravnavi problema. Velikokrat njihova priporočila in mnenje niso vzeta dovolj resno.

Ob tem se tudi pozablja, da primeri ponavljajočega se ali hujšega nasilja močno posegajo v pravice in varnost drugih otrok ter šole. Vse več učiteljev se zaradi veljavnih predpisov počuti nemočne, ko želijo preprečevati tovrstno ravnanje, in opozarjajo, da niso opremljeni za ravnanje s posebno težavnimi otroki.

Veljavni zakon o osnovni šoli šolam ne daje na voljo dovolj primernih ukrepov za preprečevanje nasilja in zagotovitev varnosti otrok ter s tem tudi za uresničevanje njihove pravice do (nemotenega) izobraževanja. Drugi učenci so neposredne ali posredne žrtve nasilnega posameznika in šola jih je dolžna zaščititi.

Ukrep prešolanja otroka, kot ga predvideva 54. člen zakona o osnovni šoli, ni učinkovit in je v praksi tudi izjemno težko izvedljiv. Prepričani smo, da strokovnjaki lahko najdejo boljše in ustreznejše zakonske rešitve, ki bodo šolam omogočile večjo avtonomijo pri reševanju nasilja, na primer začasno odstranitev nasilnega učenca.

Reševanje težav je mogoče le ob sodelovanju staršev. Starši otrok, ki z nasiljem izražajo svojo stisko, pri reševanju nakopičenih težav pogosto niso pripravljeni sodelovati s šolo. Šola v takšnih primerih nima na voljo praktično nobenih vzvodov ali ukrepov, da bi zagotovila sodelovanje staršev in s tem učinkovito reševanje težav. Prav tako v skladu s 54. členom zakona o osnovni šoli brez njihovega soglasja in soglasja druge osnovne šole skoraj ni mogoče izvesti prešolanja. Starši prešolanju največkrat nasprotujejo, saj je njihov pogled na problem nasilnega otroka praviloma pristranski. V svojih pogledih so skoraj brez izjeme zelo vztrajni in nemalokrat celo agresivni. Na tej ravni se ponovi izhodiščni vzorec; starši nasilnih otrok s takšnimi in drugačnimi pritiski izsilijo svoj prav ter onemogočijo ustrezno reševanje problema. Pogosto se izkaže, da so vzroki nasilja posledice težkih družinskih razmer, ki terjajo celostno obravnavo.

Neustrezno obravnavani primeri nasilja v osnovnih šolah lahko v poznejših življenjskih obdobjih prerastejo v hujše in težje oblike nasilja, ki v družbi puščajo večje sledi in prizadenejo še večji krog posameznikov.

Sodelovanje pristojnih institucij, izmenjava znanj in izkušenj ter zagotavljanje (povratnih) informacij so ključni za ustrezno reševanje primerov nasilja v šolah.

Šola in starši smo se odločili, da bomo o tem javno in glasno spregovorili, ter postavljamo naslednja pričakovanja in zahteve:

1. Pričakujemo spremembo zakona o osnovni šoli na način, da bo slednji predvidel takšne ukrepe, ki bodo šolam zagotavljali več možnosti in večjo avtonomijo pri reševanju primerov nasilja ter zaščiti učencev, ki so neposredne ali posredne žrtve nasilja.

2. Pričakujemo sprejem protokola za ravnanje v primerih nasilja v šoli, ki bo oblikovan v široki strokovni razpravi in ob sodelovanju vseh ključih deležnikov; vloge in odgovornosti morajo biti jasno postavljene ter morajo dosegati svoj namen. Pričakujemo mehanizme za učinkovito sodelovanje institucij in ustrezno obravnavo v primerih hujšega nasilja, ki bi temeljilo na prevzemanju jasno določenih odgovornosti posameznika.

3. Pričakujemo, da se vzpostavi mreža institucij, ki bodo skupaj s šolo zagotavljale ustrezno obravnavo posameznih primerov nasilja in v ta namen zagotovile dovolj usposobljenega kadra.

4. Pričakujemo, da bodo država in lokalne skupnosti zagotavljale finančna sredstva za izvajanje kakovostnih programov za preprečevanje nasilja v šolah. Obstoječi mehanizmi financiranja tovrstnih programov so nezadostni in omejeni zgolj na posamezne šole.

Ustrezna obravnava in preprečevanje nasilja v šolah pomembno prispevata k vzgoji zdravih in odgovornih posameznikov; le taki lahko pozitivno prispevajo družbi. Skrb nas vseh je zato ustvarjanje pogojev in razmer, v katerih lahko šole uresničujejo svoje osnovno poslanstvo.