Največja opozicijska socialnodemokratska stranka je nastopila skupaj z desetinami družbenih gibanj in nevladnih organizacij, ki so običajno nezaupljivi do socialnih demokratov, ker so kot vladna stranka propadli. Vendar so tudi izrazito antipolitični protestniki korakali skupaj s partijskimi aktivisti.
Vsi skupaj pa so se čudili nečemu drugemu. »To je prvi opozicijski shod, na katerem korakam skupaj z Albanci,« so zagotavljali makedonski protestniki. »To je prvič, da sodelujem na protestih skupaj z Makedonci,« so nekoliko začudeni nad sabo govorili Albanci. Še bolj nenavadno je bilo, da so mnogi prišli od daleč sami od sebe, po dva ali trije skupaj, ne kot predstavniki političnih gibanj, ampak kot državljani, ki predstavljajo sami sebe.
Razlogi, ki so jih navajali za tako množičen prihod v mesto, niso razložili visokega števila. Vlada je res arogantno uporabila vse vzvode oblasti, da je v klasičnem postkomunističnem manevru vse bogastvo države predelala v svojo privatno lastnino. Posnetki pogovorov med člani vladajoče elite, do katerih se je dokopala opozicija, potrjujejo sume o kriminalizaciji oblasti, ki gre daleč čez meje običajnega pajdaštva med politiki, poslovneži in bankirji. Tudi kriza ni tako strašna, da bi ljudje pozabili na predsodke, ki na Balkanu običajno prevladajo nad političnim prepričanjem. Le kaj je Makedonce in Albance pripeljalo v središče Skopja v tako velikem številu in jih prepričalo, da morajo nastopiti z zrelo manifestacijo enotnega interesa?
»Pripeljal nas je strah,« je pod večer rekel gospod Predrag, ki priimka ni hotel deliti z javnostjo. Ni mislil na strah pred interventnimi enotami policije, ki je bila v pripravljenosti v kleteh vladne palače. Tega strahu so se znebili že na mnogo manjših protestih. Tudi represalij nad demonstranti jih ni več strah. »Strah nas je, da bi lahko naš gnev in stisko kanalizirali v spopade med nami ali v surov spopad med državo in državljani.«
Prepričal jih je incident v Kumanovu, kjer je v spopadih med neizkušenimi makedonskimi policisti in oboroženo albansko skupino nejasnega izvora obležalo osem policistov in štirinajst članov oborožene tolpe. Streljali so se po ulicah zaspanega provincialnega mesta, gorele so hiše, končalo pa se je z razdejanjem, ki ni ničesar razjasnilo.
Ljudje so prišli povedat, da tega res ne bi radi videli še enkrat. Morda niso predstavljali vseh Makedoncev in vseh Albancev, predstavljali pa so vse državljane, ki nočejo še enega vala nacionalističnih spopadov. Dovolj so ustrahovali vlado, da je ta kljub temu da popolnoma nadzoruje gospodarstvo, medije, represivne aparate in politične mehanizme, odgovorila z napovedjo svojega protesta v podporo vladi.
