»Celoten turnir v Berlinu je bil pravi spektakel na igrišču in zunaj njega. Organizacija je bila na vrhunski ravni na vseh področjih. Vsaka od štirih ekip je bila v svojem hotelu, zato ni bilo gneče pri prevozih, prehrani, sobah za videoanalizo, na hodnikih... Če se malce pošalim: če bi moral dati prirediteljem oceno med ena in deset, bi jim dal več kot deset,« je bil nad organizacijo zadnjega dejanja pokala EHF navdušen Gorenjev igralec Mario Šoštarič. Spektakel v dvorani Maxa Schmelinga (odprli so jo leta 1997, stroški štiriletne gradnje so znašali 105 milijonov evrov) so Nemci začinili z zvočnimi in svetlobnimi učinki, ognjemetom, koncertom glasbene skupine, plesnimi točkami, dimnimi zavesami, videoprojekcijami...
Po sobotni uvodni polfinalni tekmi med Hamburgom in Skjernom, ki so jo dobili prvaki Evrope iz leta 2013 (predvsem po zaslugi Johannesa Bittra, ki je zbral 20 obramb), so na igrišče stopili tudi Velenjčani, na nasprotni strani pa je stala domača ekipa Füchse Berlin. »Ne, otvoritveni spektakel ni vplival na našo igro, čeprav je bilo prisotnega nekaj vznemirjenja in pozitivne treme. Čeprav je bilo v dvorani več kot 7000 gledalcev, to zame ni bilo igranje pred rekordnim številom ljudi. Ko sem z mladinsko reprezentanco Slovenije igral na svetovnem prvenstvu v Bosni in Hercegovini leta 2013, je bilo v olimpijski dvorani Zetra v Sarajevu več kot 10.000 gledalcev. Bilo je noro. Tamkajšnji navijači so seveda znani po svojem temperamentu in fanatičnosti, zato je bilo tam po eni strani težje, po drugi pa lepše igrati kot v Berlinu,« se spominja 22-letni in 193 centimetrov visoki desnokrilni igralec Šoštarič, ki bi bil (če ne bi bil rokometaš) učitelj športne vzgoje.
Proti ekipi Füchse Berlin s tujci iz devetih držav so Velenjčani, ki so četrtič nastopili v polfinalu katerega izmed evropskih pokalov, iztržili le dve začetni vodstvi (1:0 in 2:1). Vse drugo je bilo bolj ali manj v znamenju ekipe islandskega trenerja Dagurja Sigurdssona, ki se poslavlja od Berlinčanov, saj se bo po tej sezoni posvetil izključno vodenju moške reprezentance Nemčije, nasledil pa ga bo Erlingur Richardsson. Tik pred koncem prvega polčasa so imeli gostitelji že pet zadetkov prednosti (15:10), v drugem nekajkrat že šest. Dve minuti pred koncem so se približali na 24:26, a je gologlavi in bradati Rus Konstantin Igropulo (tako kot 35-letni Španec Iker Romero, ki se bo podal v rokometni pokoj, in Srb Petar Nenadić po sezoni zapušča klub in odhaja v danski Kolding, prihajata pa Hrvata Jakov Gojun iz PSG in Drago Vuković iz Lübbeckeja, nekdanji igralec Gorenja) s črte sedmih metrov zapečatil Gorenjevo usodo.
»Moram priznati, da smo nekateri igralci, ki smo celotno sezono nekakšni vlečni voz ekipe, v polfinalu malce zatajili, potonili. No, na srečo je večina preostalih fantov odigrala na precej visoki ravni,« je ocenil igralec s številko 24 na dresu, ki je poleg Gorenja igral le še za Maribor Branik. Trije najboljši strelci v velenjski ekipi v letošnji Evropi so proti Berlinčanom skupaj dosegli le šest golov: Šoštarič tri, Staš Skube dva in Michal Szyba enega. »S Stašem, s katerim sva bila cimra v Berlinu, sva se po tekmi veliko pogovarjala. Med drugim sva ugotovila, da so nas Nemci presenetili z obrambo 5-1, ki je na videoposnetkih, s katerimi smo razpolagali, niso igrali. Mi smo se pripravljali na njihovo klasično obrambo 6-0, na 5-1 se nismo dobro odzvali, Berlinčani pa so dobro odrezali Staša ter preprečili našo hitro igro, (pol)protinapade in hitre centre,« je polfinalni poraz (Silvio Heinevetter je zbral 16 obramb, izbran pa je bil tudi za najboljšega vratarja turnirja) analiziral Šoštarič, njega in soigralce pa je s tribun bodrilo tudi okoli 30 članov navijaške skupine Šaleški graščaki.
Le dobrih 19 ur po tekmi z Berlinčani so morali Velenjčani včeraj znova na igrišče. Nasprotnik je bil Skjern, po Šoštaričevem mnenju pa naj bi jim danska igra bolj ustrezala kot nemška, poleg tega pa Danci niso tako telesno močni kot Nemci. »Na to, da odigramo dve tekmi v manj kot 24 urah, smo bili pripravljeni, kajti celotno sezono trdo treniramo. Imeli smo dovolj moči, energije, motiva in želje, a se nam žal ni izšlo,« je Šoštarič začel analizo tekme s Skandinavci. Slovenski podprvaki so sredi prvega polčasa vodili z 10:5, a je nato sledil 12-minutni strelski mrk, po Gorenjevem vodstvu z 18:15 v drugem pa je Skjern v zadnjih dvajsetih minutah naredil delni izid 12:4. »Želeli smo zmagati, saj ni vseeno, ali si na koncu tretji ali četrti. A dva strelska mrka sta nas pokopala, kljub zadnjemu mestu pa nismo žalostni in razočarani. Že nastop v Berlinu je bil nagrada za našo ekipo, ne glede na dva poraza pa smo dokazali, da nismo bili slučajno med štirimi najboljšimi in da nismo avtsajderji,« meni Šoštarič, ki je bil s šestimi zadetki najboljši strelec Gorenja proti Skjernu, z devetimi na dveh tekmah pa prvi strelec kluba v Berlinu. Pred finalom je napovedal zmago Hamburga, a so se prve evropske lovorike v klubski zgodovini veselili Berlinčani, ki so zmagali s 30:27.
Velenjska ekipa se danes z letalom vrača iz Nemčije v Slovenijo, že v sredo pa jo čaka odločilna tretja tekma polfinala končnice za prvaka proti Mariboru v Rdeči dvorani. »Mnogi menijo, da sklepni turnir v Berlinu zaradi potovanja, dveh težkih tekem v dveh dneh in utrujenosti igralcev ni prišel v najboljšem terminu za Gorenje, saj nas v sredo čaka še ena tekma sezone. A igralci na Berlin ne gledamo s tega zornega kota in ga nismo vzeli kot dodaten napor in obremenitev. Za Mariborčane bomo imeli malo časa za pripravo, a pomembneje je, da se spočijemo in regeneriramo. Zavedamo se, da je na kocki uspeh celotne sezone in da ni več popravnega izpita, a verjamem, da bomo v Rdeči dvorani potrdili vozovnico za finale s Celjani,« napoveduje Šoštarič.
Izidi, finale: Füchse Berlin – Hamburg 30:27 (16:13), za 3. mesto: Skjern – Gorenje 27:22 (12:13), polfinale: Füchse Berlin – Gorenje 27:24 (16:12), Hamburg – Skjern 27:23 (14:11).
