Črno-bela fotografija iz leta 1951, posneta na ulici Beale v Memphisu, prikazuje avtobus in pred njim sedemnajst elegantno oblečenih članov potujoče bluesovske revije. Njeno ime izdaja napis na avtobusu – B. B. King. Riley King, ki je odraščal na zakupljeni kmetiji v pokrajini bombaža, torej v zloglasni delti Misisipija, je že konec štiridesetih let prejšnjega stoletja postal popularni bluesovski pevec in kitarist, malo pozneje pa eno prvih imen ameriške črnske popularne glasbe. Sredi petdesetih let je že izpilil enkratni in neposnemljivo reducirani slog igranja kitare.
Blues z novimi prijemi
To je bil tisti vabljivi, cingljajoči zven ene strune, ki se je pogovarjal z ekspresivnim glasom, včasih razpotegnjenim v čustveni falzet. Obšel je številne koncertne dvorane za črnsko občinstvo in vrezan v plošče obiskoval domove. The Beale Street Blues Boy, kakor so ga klicali, ko je vodil sponzorirano radijsko oddajo v zahodnem Memphisu, je svoje ime kmalu skrajšal. Ime B. B. King je naslednjih 65 let poosebljalo blues s soulovsko barvo, ki so ga takoj začeli posnemati številni glasbeniki.
Za razliko od svojih bluesovskih sodobnikov, kot je bil Muddy Waters, je segel po modernejših virih. Njegova osnova so bili manjši orkestri rhythm and bluesa z močno pihalsko sekcijo, kakršne sta v štiridesetih letih popularizirala Louis Jordan in njegov veliki vzornik T-Bone Walker. Rezki slog slidekitare, kakršnega je uporabljal njegov bratranec Bukka White, je prevedel v sočen vibrato ene kitarske note, ki je postala njegov zaščitni znak. Ujeti vso dramo bluesovske izpovedi v enem tonu je bila njegova umetnost, enkratna pogruntavščina. B. B. King je ujel sodobno bluesovsko strukturo občutenja črnskega občinstva, ki je v pesmih hrepenenja in dvoumnega slavljenja izgube občutila stik tako s preteklostjo kot sedanjostjo na urbanem ameriškem severu.
Vselej ognjevit in srčen
Sredi petdesetih let, ko je s svojo potujočo revijo odigral tudi po več kot 250 koncertov na leto, zmeraj v različnih krajih, je bil B. B. King že eden najbolj priljubljenih ameriških bluesovskih glasbenikov. Med vsemi pesmimi, ki jih je redno razdajal občinstvu, so bile današnje klasike, Three O'Clock Blues, Sweet Little Angel, Everyday I Have the Blues, You Upset Me Baby. Tedaj je srednje velika bluesovska uspešnica pomenila prodajo male plošče v približno sto tisoč primerkih. B. B. King jih je nanizal nekaj deset.
Zven in vročično atmosfero njegovih koncertov je izvrstno ujel njegov živi album Live at The Regal, posnet leta 1964 v slovitem templju urbane črnske godbe, Regal Theatru v Chicagu. B. B. King je bluesovski »revival« šestdesetih let ujel razmeroma pozno, predvsem po zaslugi blues-rockerjev iz Britanije, ki so ga vsi po vrsti navajali kot vzornika, in razmahnjenih bluesovskih festivalov za pretežno belopolto občinstvo. Začela se je svetovna glasbena kariera, ki jo je naznanila njegova najbolj znana pesem iz leta 1969, The Thrill is Gone. Naslednja tri desetletja je redno nastopal po najuglednejših svetovnih prizoriščih. Vabili so ga zvezdniški rockerji, jazzovski glasbeniki in pevke, navsezadnje tudi ameriški predsedniki. Bluesovski pevec z ameriškega juga je postal poslovnež, odprl je verigo klubov v ameriških mestih z dobrim programom. Zaradi sladkorne bolezni je od leta 1990 omejil redne svetovne turneje, a na koncertih v visoki starosti kljub bolezni zmerom odpel in odigral ognjevito in srčno, včasih tudi rutinsko. Poklicni bluesovski glasbenik je svetu podarjal izrazno moč kulturne oblike ameriške manjšine in njeno dostojanstvo. Zdaj je odšel zadnji veliki bluesman dvajsetega stoletja.
