Malce še pod živim vtisom koncerta ter navezujoč se na prejšnji odstavek lahko zapišem – pozabite na The Black Keys in poslušajte Slaves in Blood Red Shoes. Seveda nimam nič proti fantoma iz Akrona, vendar me je torkov dvojni dvojček prepričal, da so ju vsaj nekateri že krepko prehiteli. In ravno v tem je čar, čeprav Blood Red Shoes nista ravno novinca – da prihajajo dvočlanski bendi z navezo (bas)kitara-boben, ki se ne ozirajo na neproduktivne primerjave s temi ali onimi, ampak preprosto žgejo svoj umazani garažni punk blues. Tako Blood Red Shoes kot Slaves namreč ne nosijo nobenega odvečnega bremena. Sledijo svoji, sicer pretežno ozkotirni viziji, znotraj katere pa se dogaja – oh, in še kako se dogaja! Po dolgem času je bilo namreč mogoče zaznati tisti pravi »naredi sam« občutek, po katerem je vsakdo sposoben stopiti na oder in ustvarjati glasbo. V tem, da sta »dala vse iz sebe«, sta prednjačila zlasti Slaves, ki po slišanem nista ravno najmočnejša avtorja, vendar sta dovolj nesramna, da njune skladbe z lahkoto prebijajo linearnost v trenutkih, ko se poslušalec navzame neprijetnega občutka, da stoji v začaranem krogu stereotipov garažnega podžanra. Fanta ne ustvarjata velikih zgodb, niti jih ne nameravata – sta kratka in jasna. Zanju glasba ni intelektualna igra, četudi pogosto iščeta mat v dveh ali treh potezah. Njune igre so instinktivne, mobilne in nepreračunljive, kar jima dopušča dovolj manevrskega prostora, da si sposodita celo malce toydollsovske duhovitosti (Girl Fight). Pri tem še toliko bolj vztrajata pri izvajalski nekorektnosti, ki jima omogoča nemoten pretok energije in rafalnost surovih ritmičnih impulzov. Slaves sta bila ognjevit uvod v vrhunec večera, ki smo ga doživeli z Blood Red Shoes.
Ta brightonski dvojec je – na krilih novega dvojnega albuma – ponudil mnogo več, kot smo od njega po predposlušanju pričakovali. Pravzaprav je studijsko delo v njunem primeru dokaj »nepomembno«, le nekakšna vaja ali uigravanje materiala za poznejše odrske ekshibicije. Za razliko od Slaves pa Laura-Mary in Steven malce manj divjata po inštrumentih, a se zato toliko bolj naslanjata na petje in melodiko. Blood Red Shoes funkcionirata na privlačnosti nasprotij, ki ustvarja plodno napetost tako navzven kot tudi navznoter. Takšen odnos utegne biti včasih tudi zaviralen, a kjer so mnogi pokleknili in skrenili v razvlečeno ponavljanje, sta onadva vstavila efektne poudarke, kjer so si blizu (celo) Placebo, Nirvana in Handsome Furs. Blood Red Shoes se rada poigravata s skladbami, v njuno maso harmonij pa nenehno vbrizgavata elemente surovega zvokovja in odpadke disonantnosti, vendar ta pestrost nikdar ne zapade v grotesko ali prenatrpanost. Še vedno zvenita garažno ekonomično. Špil vseh visokooktanskih in polnokrvnih presežnikov. Zadnjih dvajset let na štirideset podlage je minilo, kot bi trenil.
Preden se posvetimo tretjemu odtenku bluesa, tokrat po atmosferičnosti, ne smemo mimo našega Kleemarja, ki je Katedralo Kina Šiške zavzel pred gostujočimi Mum. Bolj kot njim je prav Kleemarju – zaradi povečanega zanimanja – dobro dela prekomanda v zgornje nadstropje, saj njegove zvočne krajine potrebujejo dovolj volumna, da dosežejo pravi učinek na poslušalca. Kleemar goji nevsakdanji odnos do skoraj vseh sodobnih oblik popularne glasbe, ki jih prefiltrira, podvrže elektrolizi in prefinjeno stilizira. Ničesar ni preveč in ničesar ni premalo. Zvok in vizija se logično prelivata, morda na trenutke celo preveč »pravilno«, kar pa avtor rešuje s prelamljanjem ritmov in občasno rabo vokala. V čudovitem polurnem setu nas je popeljal skozi elektronske sanje 21. stoletja, kjer je dovolj prostora tako za radost kot meditacijo. Mum so svojo ustvarjalno prisotnost opredelili že z naslovom čislanega prvenca Yesterday Was Dramatic – Today Is OK. Tako namreč pristopajo do glasbe, v kateri je treba dramo poiskati, sicer lahko odide mimo nas. Govor je o mimobežnih subtilnih in humanih muzikah, katerim človek – zlasti, če tripa na zasanjani pop – zlahka podleže in se jim pusti zapeljati ali pa jih sploh ne »zasliši«. V tem je po svoje njihova prednost, saj tako v miru krojijo svoje pastoralne elektroilustracije, ki jih brez slabe vesti prekinjajo s kakšnimi tindersticksovskimi vložki (The Colorful Stabwound), prostor pa se najde tudi za všečne eksperimente, kot na primer v skladbi A Little Bit, Sometimes, v kateri slišimo odtise angleških folk minstrelov in pariške kavarniške glasbe. Mum so vsekakor bolj asociativni ter igrivi od mnogih (ugajale so zlasti občasne vokalne terce med obema pevkama), s katerimi jih tako radi primerjajo, a na trenutke tudi preveč linearni, kar se na odru in pod njim lahko prevede v statičnost in varljivo stanje udobja. Hkrati pa so eden izmed vitalnih dokazov, da se je na islandski glasbeni sceni marsikaj spremenilo od gostovanja Sugarcubes in takrat še znosne Björk v Ljubljani novembra 1989.