Sindikati so včeraj vlado in podjetja, v katerih ima država vsaj 25-odstotni delež, pozvali k takojšnji odpravi omejitve višine regresa na minimalno plačo (ta trenutno znaša 790,73 evra bruto oziroma 604 evre neto). Prepričani so, da omejitev zaradi gospodarske rasti ni več potrebna, zato zahtevajo, da »državna podjetja« že letos izplačajo tolikšen regres, kot jim pripada po kolektivni pogodbi. Če njihova zahteva ne bo uslišana, bodo v podjetjih spodbujali delavce h kolektivnim delovnim sporom.
Nejasna določba bi lahko sesula državo
Izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Andreja Poje opozarja, da je v zakonu o dodatnih interventnih ukrepih, ki ga je leta 2012 sprejela vlada Janeza Janše, zapisano, da bo omejitev veljala le »do leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže 2,5 odstotka BDP« (več v okviru). Ker je Slovenija omenjeno zahtevo z 2,6-odstotno rastjo dosegla lani, bi to lahko pomenilo odpravo omejitev že letos.
Enakega menja je Luka Tičar z ljubljanske pravne fakultete: »Namen zakonodajalca je bil verjetno drugačen: regres naj bi se sprostil šele leto kasneje. A to bi moral jasneje zapisati. Namenska razlaga je pomembna, vendar le v primeru, če določila jezikovno ni mogoče razumeti.« Po domače povedano: vlada se je pri zapisu omenjenega člena z besedno zvezo »do leta, ki sledi letu« zmotila, zato bi bile morebitne tožbe zaposlenih po Tičarjevem mnenju upravičene.
Da je besedilo »nejasno in problematično«, meni tudi pravnik Rajko Pirnat. Zato je pomembno tudi pojasnilo k omenjenemu členu v predlogu zakona, ki pa je formulirano tako, da je še bolj v prid sindikatom. Piše namreč, da je »ukrep začasne veljave in bo veljal, dokler gospodarska rast ne preseže 2,5 odstotka«.
Ker je tudi v Zujfu in vseh drugih začasnih interventnih zakonih najti enako dikcijo, to postavlja pod vprašaj tudi trajanje drugih ukrepov - od tistih na trgu dela do socialnih prejemkov in pokojnin. Tudi ti bi se morali torej končati že z začetkom tega leta. Stroški, ki bi v primeru tožb na tako številnih področjih nastali za državo – ob domnevi, da bi sodišča sprejela interpretacijo sindikatov –, bi bili seveda ogromni.
Omejitve za državna podjetja zahtevali prav sindikati
Predstavniki sindikalnih central so opozorili tudi na »absolutno nedopustnost« poseganja zakona v polje kolektivnih pogodb in pravico do svobode kolektivnega dogovarjanja. »Kolektivne pogodbe so avtonomni vir delovnega prava, v katerega zakonska represija ne bi smela posegati,« poudarja predsednik Slovenske zveze sindikatov Alternativa Zdenko Lorber. »V krizi smo to s stisnjenimi zobmi tolerirali, danes pa tega razumevanja ni več,« dodaja. Sindikati so prepričani, da gre za vmešavanje politike in lastnikov v poslovne odločitve delodajalcev – ti bi po njihovem morali o višini regresa odločati glede na poslovanje podjetij.
V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) se z argumenti sindikatov sicer strinjajo, menijo pa, da so sprostitve varčevalnih ukrepov prenagljene. »Zaradi še vedno šibke gospodarske rasti za kakršno koli popuščanje ni pravega razloga,« je odločen prvi mož GZS Samo Hribar Milič. Drugačnega mnenja je ekonomist Maks Tajnikar: »Omejitve, ki veljajo za javni sektor in državna podjetja, bi morali odpraviti. Zakaj naj bi bili delavci diskriminirani samo zato, ker so zaposleni v njih?!«
Čeprav bi večino interventnih varčevalnih ukrepov lahko označili kot (nujen) napad na socialno državo, tega vsaj v primeru izplačevanja regresov v »državnih podjetjih« ne bi mogli trditi. Regresi, zlasti v državni energetiki in bankah, so namreč tudi med krizo znašali ponekod tudi več kot 1700 evrov. Ob tem je zanimivo tudi, da so se za omejitev regresov v »državnih podjetjih« na pogajanjih s prejšnjo vlado zavzemali prav (nekateri) sindikati in celo sami predlagali omejitev na višino minimalne plače.
