Žrtve ustrahovanja navadno ne dobijo nikakršne pomoči in podpore razen moralne, starši pa se pogosto odločijo, da jih prepišejo na drugo šolo. Otroci, ki ustrahujejo, so označeni kot krivci in kaznovani na različne načine, vendar te kazni in obsojanje le še okrepijo njihovo vedenje. Obe skupini otrok pa ostajata brez alternativnih poti, kako se spopasti s problemom pri sebi in v odnosu do drugih.
Temeljna zmota večine kampanj je podmena, da se ustrahovanje porodi v otroških glavah, kar nikakor ne drži. Res je, da znajo biti otroci okrutni in grdi drug do drugega, vendar je uresničitev tega potenciala odvisna predvsem od voditeljskih sposobnosti odraslih.
Enako mobing na delovnem mestu odseva kakovost vodenja ustanove. Iz kliničnih izkušenj vemo, da se tam, kjer je veliko ustrahovanja med učenci, dogaja tudi mobing med učitelji. Edina razlika je, da inteligentni odrasli iznajdevajo zelo subtilne oblike poniževanja in omalovaževanja drugih – oblike in metode, ki jih ni lahko »dokazati«. Ustrahovanje je reakcija na disfunkcionalni družbeni sistem v ustanovah in podjetjih.
Najpomembnejši člen na šoli je ravnatelj, čigar slog, vrednote in načela vodenja ustanove se zrcalijo v vedenju večine učiteljev. Tudi starši so pomembni, tako z vidika vzgoje otrok kot konstruktivnega sodelovanja s šolo, h kateremu lahko so povabljeni, namesto da se jih zgolj kliče v šolo na odgovornost za slabo vedenje njihovih otrok.
Razmah ustrahovanja na posamezni šoli je v prvi vrsti problem in izziv vodenja ustanove. Če želimo preoblikovati/preprečiti kulturo ustrahovanja, je treba začeti z vzpostavljanjem kar najbolj konstruktivnega miselnega okvira pri učiteljih. Pogosto potrebujejo dopolnitev znanj iz razvojne in socialne psihologije, pa tudi ustrezna usposabljanja iz voditeljskih veščin. Nič od tega ni vključeno v strokovne programe izobraževanja učiteljev.
Naslednji korak je filozofska vaja, kar je nekaj povsem drugega kot moralistična pridiga. Izpeljemo jo že v prvem razredu, v prvem mesecu šolskega leta, traja pa naj najmanj 50 minut. Vsakega otroka vprašamo: »Kaj je pravi prijatelj?« Odgovorom prisluhnemo brez kakršnega koli komentiranja ali vrednotenja, otroci pa naj se o tem tudi pogovorijo med sabo v manjših skupinah (pomembno je, da oblikujemo mešane skupine deklic in dečkov). Na koncu naj učitelj povzame spoznanja in jih napiše na tablo, hkrati pa poskrbi, da so s povzetki seznanjeni tudi njegovi kolegi in starši otrok, ter jih spodbudi, da se tudi oni pridružijo razmišljanju in izmenjavi mnenj.
To vajo naj bi izvedli vsaj enkrat na leto in jo dopolnili z vprašanjem: »Ali je kdo od vas že imel slabo izkušnjo z drugim otrokom, kaj se je zgodilo in kako ste se pri tem počutili?« Otroci bodo na to vprašanje odgovarjali brez strahu, če imajo izkušnjo, da se znajo učitelji soočiti s temi stvarmi brez zatekanja k moralnemu obsojanju in kaznovanju.
Na splošno je pomembno, da se otroci vselej počutijo varne in cenjene, tudi kadar želijo povedati kaj, kar ni povsem povezano z učno snovjo. Šole, ki si prizadevajo ustvarjati kulturo, utemeljeno na dialogu, so v tem pogledu uspešnejše. Primer, ki ga navajam v nadaljevanju, lahko razumemo kot izjemno in pogumno dejanje nekega izjemnega otroka, resnica pa je, da pobuda te deklice ne bi bila mogoča brez predanega prizadevanja vseh vpletenih odraslih. O tem bi le razmišljala, izgovorila pa nikoli. Na srečo je bilo njeno seme zasejano na plodna tla.
Osemletna danska deklica je prosila učitelja za dovoljenje, da stopi pred tablo, kajti sošolcem želi sporočiti nekaj osebnega. Učitelj je predlagal, naj to pove kar iz klopi, da ji ne bo treba stati sami pred vsem razredom. Vendar je deklica vztrajala, da želi stopiti pred razred, da bi jo lahko videli vsi sošolci.
»Povedati želim nekaj pomembnega. Eden od fantov v razredu ima težave z učenjem in nekateri od vas ga dražite in ustrahujete. Zaradi tega je zelo nesrečen, jaz pa mislim, da je to narobe in da bi morali s tem prenehati.«
Sošolci so ji zaploskali, učitelj pa je še isti večer poklical mamo učenke in ji povedal, kaj je naredila njena hči in da je lahko ponosna nanjo. Mama je zgodbo objavila na facebooku. Čez noč je dobila na stotine všečkov. Naslednji dan sta mati in hči nastopili na televiziji. Za nekaj tednov je to postalo osrednja tema v javnosti, o njej so razpravljali v stotinah razredov in v tisočerih družinah.
Deklici je bilo zaradi vseh teh odraslih, ki so jo hvalili in povzdigovali do statusa narodne junakinje, nekoliko neprijetno. Rekla je: »Samo izrekla sem, kar mislijo vsi moji prijatelji. Zaradi sošolca mi je bilo kratko in malo težko pri srcu.«
Po številnih intervjujih z njenim učiteljem se je izkazalo, da vsi učitelji na šoli že več let predano ustvarjajo kulturo in okolje, ki sta deklici omogočila, da je vstala in izrazila svojo skrb, ne da bi jo bilo strah, da bi sama postala žrtev ustrahovanja. Otroci premorejo empatijo in uvid. Znajo ločevati med prav in narobe, vendar potrebujejo ob sebi odgovorne odrasle, ki naj ustvarijo pravo ozračje.
Pogosto drži, da imajo otroci, ki ustrahujejo, nekaj skupnega z otroki, ki so žrtve ustrahovanja: obojim primanjkuje samospoštovanja. To dejstvo je učiteljem in šolskim psihologom pogosto enako težko pojasniti otrokovim staršem, kot je staršem težko to slišati in razumeti. Hkrati najpomembnejše odrasle v otrokovem življenju postavlja pred velik izziv: kako naj pri otroku podpremo razvoj zdravega samospoštovanja? Zavedajmo se, da oboji, tako učitelji kot starši, pogosto zamenjujejo samospoštovanje s samozavestjo. Ne eni ne drugi niso opremljeni s potrebnim znanjem, da bi lahko podprli svojega otroka in učenca, zato jih je treba spodbujati k učenju in izpopolnjevanju.
Tudi šola je človeški »sistem«, tako kot družina. Oba sistema vedenje otrok pogosto postavlja na preizkušnjo in oba imata za sabo dolgo tradicijo kaznovanja neželenega vedenja. Že več kot eno generacijo pa vemo, da je takšno vedenje predvsem posameznikov odziv na disfunkcionalni sistem. Kot starši in učitelji se lahko odločimo in se odzovemo na pobudo otrok, naj ga izboljšamo. Nobenega moralnega opravičila več nimamo, da bi fenomen, kot je ustrahovanje, še naprej individualizirali. Ustrahovanje ni nikogaršnja krivda.
Jesper Juul je danski družinski terapevt, predavatelj in avtor. Prevod: Ivana Gradišnik