Ko sem bral »Izjavo Združenja ravnateljev OŠ, GŠ in OŠPP ob razrešitvi ravnatelja OŠ Deskle« (Delo, Sobotna priloga, 25. aprila 2015), sem se najprej napotil v hrib iskat boljši razgled. Če se ne povzpnemo dovolj visoko, da bi videli celotno pokrajino, ocenjujemo le delček. Tveganje za napačne sklepe in temu ustrezne posledice je veliko. Pa še dober razgled sam po sebi ne zagotavlja modrih odločitev.
Na vrhu hriba sem nekje daleč zagledal sebe. Predsednik sveta staršev v ljubljanski osnovni šoli sredi strnjene nove soseske pred dvajsetimi leti. Z ravnateljem smo se pogovarjali o boljšem sodelovanju staršev, otrok in učiteljev. Dogovorili smo se za informativni sestanek s starši. S kolegico sva prevzela vsak 300 vabil in jih lastnoročno raznesla po naselju. Šeststo družin. Seveda nam je bilo jasno, da ne bodo prišli vsi, a že deset odstotkov bi bilo obetavno, saj bi se dober glas gotovo širil in sčasoma privabil še ostale. Šola bi tako postala združevalno mesto, kjer bi dobre ideje zaživele in kjer bi otroci in starši dobili vlogo soustvarjanja vzgojnega in izobraževalnega procesa.
Dogovorjenega dne sva bila pol ure po napovedani uri za sestanek tam še vedno samo dva. Jaz in moj namestnik. Prva misel, ob kateri sem se zdrznil, je bila, da sem narobe napisal datum ali naredil kakšno podobno usodno napako. Ko sva preverila vse možnosti, se je potrdila žalostna resnica, ki je še danes nisem pripravljen popolnoma sprejeti. Nikomur, ponavljam, niti enemu samemu od staršev šeststotih (!?) družin se ni zdelo vredno priti na pogovor o tem, kaj lahko naredimo za to, da se bodo otroci, učitelji in starši bolje počutili.
Neprimerni odzivi
Pogledal sem na drugi konec doline šentflorjanske pod seboj. Grde stvari, ki so jih pred petnajstimi leti počeli mladoletniki šolarji, ko so pobijali mačke, so pripravile Združenje učiteljev do izjave, s katero so zahtevali avtonomijo pri odločitvah o vzgojnih ukrepih. Učitelji naj hitro in odločno ukrepajo mimo postopkov. Svoje je dodala znana kulturnica – za take je po njenem prav le »šus v glavo«. Večina je pravila videla le kot nepotrebno oviro za naglo sodišče.
Tretjo slovensko dolino poznam, odkar vem za Branimirja Štruklja. V njej raste, kar je za deželo najpomembneje. In od nekdaj vladajo tam sušne razmere. Občasno rosenje, ki naj bi spodbudilo rast, le vzdržuje životarjenje tamkajšnjih prebivalcev. V zadnjem času namreč obilneje namakamo četrto dolino, kjer poganjajo brezpilotna letala in hrana, namenjena neki demokracijo in humanitarnost razvijajoči organizaciji. Mislim, da ji pravijo Nato. Tudi na ta račun izginjajo sredstva in se namesto njih pojavljajo navodila o samoumevnem prostovoljnem in neplačanem dodatnem delu pedagogov. Ko oblast trči ob čer, se sredstva nenadoma najdejo.
Ta razgled me je prepričal, da je težko ohraniti mirne živce, ki jih šolstvu najedajo že desetletje. A če razumemo te težave, je kljub temu treba opozoriti na odzive, ki se zdijo povsem neprimerni. Nakopičene frustracije in nemoč v nas se praviloma sprevržejo v agresivnost, če le obstaja priložnost. Neustrezne ukrepe podpihujejo še posamezniki, ne redko iz akademskih krogov. Zanje se zdi, kot da bi s tem reševali osebne travme, saj za njihovimi predlogi ni opore ne v stroki ne v humanističnih načelih. Tako poslušamo o pomanjkanju očetovske vloge s trdo roko; o vrednotah, ki jih mati ne more prenašati na otroke, saj je za to poklican le oče; o delinkventnih patoloških narcisih, kakršna je velika večina mladih šolarjev, kjer zaleže zgolj kazen, ki mora biti karseda neprijetna. Sem spada tudi ohranjanje telesne kazni za otroke, ki jim tak vzgojni prijem še nikoli ni škodil, če je bil smotrno odmerjen.
Spomnil sem se na nedeljeno navdušenje sodnikov nad uklonilnim zaporom, ki je bil očiten primer nesorazmerne kazni. Prav tako navdušenje so pokazali udeleženci posveta o osnovni šoli na Slovenskem aprila letos na Bledu, ko je obveljala že omenjena definicija otrok kot patoloških narcisov, ki potrebujejo predvsem ostro kazen, a pravilniki tega ne omogočajo.
Zanimiv je naslednji razvoj kaznovanja na Slovenskem. Kolikor bolj kaznovalna postaja država, ki je uvedla najprej trideset let zapora in potem še dosmrtnega, toliko bolj se čutijo izgubljeni na posameznih področjih posamezniki, ki pravijo, da jim je odvzeta avtoriteta; da se vsakdo lahko norčuje iz njih, ker nimajo (več?) kaznovalnih vzvodov za grešno, beri razvajeno in narcisoidno mladino; da na vsako opozorilo staršem ali otroku lahko pričakujejo njihovega odvetnika v šoli.
Iz teh razmer je razumljivo, a vseeno ne opravičljivo, nastala uvodoma omenjena izjava ravnateljev v zvezi s primerom na OŠ Deskle. Enotno so se postavili v bran po njihovem krivično razrešenemu ravnatelju. Kot prvi argument so navedli »pretep fantov v razredu«, ki se lahko zgodi na kateri koli šoli in bi zato utegnili biti razrešeni vsi ravnatelji kjer koli na Slovenskem. Za zadnjega od petih pa so navedli, da je mati otroka, ki je bil žrtev, brez problemov angažirala celotno slovensko medijsko javnost in na svojo stran pridobila ministrico. Ta pa je povzročila motnjo v inšpekcijskem nadzoru in tako vplivala na rezultat nadzora.
Tako torej učitelji.
Srhljiva razlaga
Spet sem šel na hrib po razgled. Našel sem dve izjavi. Prva je bila izjava ravnatelja OŠ Deskle. Povedal je, da se je za fanta že vnaprej bal, da ne bo lepo sprejet, saj je prišel v težaven razred. In res so ga jemali kot tujek. Je pa tudi sam kriv, saj je dobil navodilo, naj se umakne iz razreda, pa se ni hotel. Dva fanta sta odigrala vlogo varnostnikov in ga hotela odstraniti, pri tem pa se je tudi udaril v mizo.
Druga je izjava Martina Plesničarja, bivšega razrednika omenjenega razreda. Odkrito pove, da je treba odgovornost iskati na šoli. Kot razrednik je že prej skušal narediti vse, a ga pri predlogih niso podprli. Šele po incidentu so zunanji strokovnjaki priporočali prav to, kar pred njim on sam. Do pisma ravnateljev je kritičen, ker govorijo o stvareh, ki jih ne poznajo.
Zdaj je bil razgled precej drugačen in bolj jasen. Ravnateljeva izjava me je kar pretresla. Tako nasilje se na žalost lahko zgodi še marsikje. A presojati je treba tudi odziv nanj. Razlaga, da sta dva fanta pač prevzela vlogo varnostnikov in le izvršila ukaz sošolcev, je srhljiva. Učencem, sicer za nazaj, a tudi za naprej, podeljuje vlogo, ki je niti v sanjah ne bi smeli imeti. Najprej pristajamo na to, da učenci ukazujejo, kdo bo v razredu in kdo ne, potem pa še na to, da imajo pravico tako odločitev uresničiti.
Tako razumevanje težav in odzivov nanje je trdno jamstvo, da se težave kopičijo do neobvladljivosti. To se je tudi zgodilo. A slika te osnovne šole in njenega vodstva je slika slovenske dežele v malem. Oblast noče razumeti, da denarja sicer ni veliko, a vseeno dovolj, da bi s pametno razdelitvijo preprečevali mnoge napetosti. Šolstvo je preveč pomemben sistem, da bi se z njim igrali. Zaigrali smo ga že nekajkrat. Komaj smo si opomogli od usmerjenega izobraževanja, že smo oberoč – z redkimi izjemami – sprejeli bolonjske recepte. Potem smo začeli stiskati in varčevati, ne da bi hoteli vedeti, kakšne posledice bodo iz tega sledile.
Podobno sliko doživlja sociala, kjer ni več ljudi, ki bi opravljali konkretno delo. Ali za delovna mesta ni denarja ali pa tisti, ki so še ostali, bodisi pregorevajo bodisi izpolnjujejo obrazce. Pri tem se na centrih enako bojijo inšpekcij in odvetnikov, s katerimi grozi vsaka nezadovoljna stranka. Teh v času izginjanja socialne države ne manjka.
V posamičnih žalostnih zgodbah sem podprl nekatere centre, da se nimajo česa bati, še najmanj razvpitih odvetnikov. Svoje delo so opravili v skladu s predpisi, skrbno in dodali še marsikaj dobrega, česar jim sploh ni bilo treba narediti, a so to čutili kot človeško zavezo. Enako velja za šole. Ko naredijo, kar so dolžne in kar lahko, ni razloga za strah. Kadar pa vest ni povsem čista, iščemo ovinke in dodatna pooblastila, govorimo o uničenju avtoritete, zahtevamo možnosti avtonomnega kaznovanja – to je kaznovanje poljubne vrste in po prav takem postopku – na koncu pa še ugotavljamo, da je bilo včasih čisto drugače, ko sta veljala red in disciplina, ki smo ju utrjevali s strogo kaznijo.
A če že omenjam nečisto vest – kljub odzivu države, ki je po mojem v konkretnem primeru ustrezen, je prav država tista, ki bi si morala izprašati vest. Dolga leta usodno zanemarja najbolj dragoceno bogastvo. Iz nakopičenih frustracij se ne more roditi drugega kot marsikateri napačen odziv. Zato ni pričakovati, da bo jutri na tej šoli vse drugače ali da bodo ravnatelji nenadoma spisali razumen poziv. Je še manj razumno pričakovati, da se bo zbudila oblast?
