Ko se je Zoran Dragić pred tremi tedni vrnil v Slovenijo po prvi izkušnji v ligi NBA, je imel v glavi že jasen cilj – v naslednji sezoni se uveljaviti med največjimi košarkarskimi imeni na svetu. Jasno je, da si v ta namen pretirano dolgega počitka ne bo smel privoščiti. V naslednjih dneh bo začel trenirati v domovini, konec meseca pa ga bo pot znova vodila čez lužo, natančneje v Miami, kjer bo nadaljeval priprave za prihodnjo sezono. V dresu Miami Heat bo namreč nastopil na poletni ligi, ki jo je moral lani zaradi poškodbe trebušne stene izpustiti. Nato pa bo že čas za reprezentanco.
Prva sezona v najmočnejši ligi na svetu bo imela za Zorana Dragića vedno poseben pomen. NBA so bile njegove sanje, ki jih je sedaj okusil, a ne na način, kot si je sam želel. Predstavljal si je, da bo igral več časa in si bo lahko prek treningov izboril mesto v moštvu, a se je uštel. Tako pri Phoenix Suns kot kasneje Miami Heat večje priložnosti ni dobil. Le na zadnji tekmi sezone proti Philadelphia 76'ers, ko je v 41 minutah dosegel 22 točk. »Pred začetkom obračuna sem imel veliko tremo, saj sem pred tem na 80 tekmah sedel na klopi za rezervne igralce. Bolj kot ne sem treniral individualno in čakal na trenutek, ko lahko pokažem, kaj znam. Vem, da je šlo za zadnjo tekmo v sezoni, ki ni veliko veljala, a za mene je bila posebna. Videl sem, da lahko igram v ligi NBA. Upam, da sem jim odprl oči,« pravi Zoran Dragić, ki mu samozavesti skozi kariero nikoli ni manjkalo.
A kljub izpolnjenim sanjam mu v letošnji sezoni ni bilo lahko. Pri sebi je vedel, da bi brez težav lahko dajal svoj doprinos moštvoma, a mu je bilo to onemogočeno. Na neki način je tako ostal grenak priokus, saj je prepričan, da se mu je do neke mere godila krivica: »Stalno sem imel občutek, da sem bolšji od nekaterih, ki igrajo. Sploh od tistih, ki so prišli z univerz. Vseeno imam za seboj nekaj profesionalnih let igranja v Evropi, zato se mi vse skupaj ni zdelo pravično. A Evropejce v ligi NBA vseeno gledajo še vedno malo drugače. Kljub temu sem potrpel, saj vem, da bo prišla priložnost.« Ob tem je spoznal še nekaj zakonitosti, ki veljajo v najboljši ligi na svetu. »Ponavadi je tako, da te določen klub želi z razlogom. Torej da boš igral. V NBA, kot kaže, ni tako. Težko mi je bilo. V nekem trenutku že tako zelo, da bi najraje nehal igrati košarko. Nikoli še nisem bil v taki situaciji, da nisem igral nič ali sploh nisem bil v ekipi.« V neprijetni situaciji mu je izredno prav prišla podpora brata Gorana, ki je podobno pot že prehodil in mu je tako lahko pomagal z dragocenimi nasveti. Eden od teh je bil, naj počaka na naslednjo sezono, ko bo zagotovo dobil več priložnosti za dokazovanje. »Za to bom potreboval minute na parketu. V ligi NBA je v sezoni 81 tekem, treningov pa malo, zato se na njih težko pokažeš. Višek energije sem v letošnji sezoni poskušal pokuriti z individualnimi treningi, ki pa hitro postanejo monotoni.«
Najbolj neprijetne so mu bile ure, ki jih je v Phoenixu med tekmami preživljal v obleki ob ekipi. Ker se v moštvu v Arizoni z njim ni nihče pretirano ukvarjal, si je želel menjave okolja. Na koncu so se stvari razpletle tako, da je z bratom odšel v Miami: »Ko je zadnji dan obdobja za menjave igralcev, je v ligi NBA čuden občutek. Noben se ne pogovarja z nikomer, vsi se držijo zase, kot da se bojijo. Bili smo že na avtobusu za odhod na letališče, saj je bila naslednja tekma v Minnesoti, ko je moralo pet igralcev izstopiti. Nato smo odšli vsak na svoj konec. Naslednji dan si moral iti v novo ekipo in spoznavati nove obraze, kar ni najlažje.«
Kljub temu je Zoran hvaležen, da je pristal pri Miamiju, ki ga je podrobno spremljal že na svetovnem prvenstvu v Španiji. Pravi, da se organizaciji pozna, da je že osvajala šampionske prstane, saj je vse na višji ravni, kot pri Phoenixu. Bolj mu je všeč tudi mesto, ki pa ima svoje pasti: »Težko je opazovati prelepe plaže in ljudi, ki brezskrbno uživajo. Moraš ostati močan in vedeti, kaj so tvoje sanje. Brez dela namreč ne prideš nikamor. Lepo je vse skupaj videti, a moraš biti osredotočen, saj te stalno nekdo opazuje.«
