Najprej smo videli, kdo je bil tam. Z ramo ob rami s Putinom na slavnostni tribuni je bil kitajski voditelj Xi Jinping. Na dosegu roke na drugi strani je bil kazahstanski predsednik Nazarbajev. Obenem smo videli, koga ni bilo. Proslavo so bojkotirali politični voditelji Zahoda in njihovi podrepniki. Kako naj interpretiramo to prisotnost in odsotnost?
Kar se kaže na površini, ne prikriva kake globlje resnice: odnosi med Rusijo in Zahodom se slabšajo, odnosi med Rusijo in Kitajsko izboljšujejo in krepijo. Ko je Zahod vrgel svoje sile v osamitev Rusije, se ta ni zlomila, temveč se je obrnila h Kitajski, ki ji je dala oporo in podporo. Rusija se je posvetila tudi krepitvi Evrazijske gospodarske unije, za »očeta« katere velja Nazarbajev. Politična koreografija na proslavi v Moskvi torej kaže na spremembe v političnih povezavah. Ko se spreminjajo zavezništva med političnimi silami, se spreminja tudi razmerje moči v svetu. Na tej proslavi bi bilo ta vidik težko spregledati. Na Rdečem trgu je govorilo tudi orožje. Rusi so pokazali nekaj novega orožja, ki opozarja, da so si v letih, ko so ZDA terorizirale civilno prebivalstvo v Iraku in Afganistanu (in še kje) in ne najuspešneje preganjale gverilce, ustvarili prednost v vojaški tehnologiji. Še močnejše sporočilo pa je poslala v svet udeležba kitajske vojske v vojaški paradi. Da tega sporočila ne bi kdo spregledal, so Kitajci že pred proslavo poslali v Črno morje svoje vojaške ladje.
Tega ne moremo odpisati kot običajno »rožljanje z orožjem«. Stvari so slabše. Gre za zavzemanje položajev v vojni, ki se že dogaja. Ta vojna je zmes psihološke in informacijske, ekonomske ter konvencionalne vojne, v kateri ima zadnja najmanjši delež. Ker pa je zmes hudo eksplozivna, se to lahko hitro spremeni. Kitajska ne bi mogla jasneje pokazati, da stoji ob Rusiji. Nič ne kaže, da bi se razmerje moči spreminjalo v prid Zahoda.
Zahodni voditelji so z bojkotom proslave bolj kot kaj drugega sporočili, da so v vojni proti Rusiji. Demonstrativno so se odpovedali lepi priložnosti za politično ali diplomatsko gesto. Naivni bi bili, če bi si to razlagali kot politični pritisk na Rusijo. Ne, Zahod se je s to simbolno gesto odpovedal politiki. Rusija je pod vojaškim pritiskom. Zahodni politiki so razkrili svojo politično nemoč. Zahod se politično sesuva. Vse bolj se opira le še na silo, tako navznoter kot navzven. Njegovo politično ogrodje je čedalje bolj le še Nato, vojaška organizacija, ki je pred četrt stoletja izgubila svoj raison d'être in obstaja zdaj ne le v nasprotju s temeljnimi interesi prebivalstva držav članic, marveč tudi v nasprotju z lastnimi ustanovnimi listinami. Položaj, v katerem smo, je nevaren.
Demonstrativna odsotnost zahodnih voditeljev na proslavi okrogle obletnice zmage nad fašizmom je simbolna prelomnica v še enem pomembnem pogledu. Označuje konec povojnega antifašističnega konsenza. Antifašizem ni več skupna politična platforma Zahoda in Rusije ali Vzhoda – stara delitev na oriens in occidens, se spet kaže v razločnih obrisih in novih konstelacijah. Putin je lani šel na proslavo v Normandijo. Zahodni voditelji so se letos odpovedali udeležbi na proslavi obletnice zmage nad fašizmom. Antifašizem, kot je videti, prepuščajo Rusom.
Nekaj časa se je zahodna politična propaganda trudila zmanjšati vlogo Sovjetske zveze pri zmagi nad fašizmom. Ko sem prebiral poročila o letošnji proslavi v Moskvi, sem dobil vtis, da je ta propaganda prešla v drugo fazo. Zdaj skuša pomanjšati do nevidnosti samo zmago nad fašizmom. Ne govori več o zmagi nad fašizmom, temveč o porazu (nacistične) Nemčije.
S kancem cinizma bi lahko rekli, da se zahodna politika odpoveduje antifašizmu, da bi se izognila obtožbam o hipokriziji in dvojnih merilih, ki bi se jim izpostavila, če bi prisegala na antifašizem, obenem pa politično in vojaško podpirala fašiste, kakor se dogaja v Ukrajini. Lažje kot svoji politiki do Ukrajine se Zahod odpove antifašizmu. Rusija velja zdaj za hujšega sovražnika od fašizma, zato je logično, da v vojni proti Rusiji sodeluje s fašisti. (Koliko in kako se Zahod sam fašizira, je vprašanje, ki ga tu puščam ob strani.)
Da smo v takšnem položaju, je med drugim uspeh zgodovinskega revizionizma, ki se je razmahnil v zadnji fazi hladne vojne. Ta revizionizem je praviloma ovrgel revolucionarno tradicijo od jakobincev naprej, njegov osnovni namen pa je bil zrelativizirati krivdo fašizma za drugo svetovno vojno in njegove zločine, kar je bilo podlaga za postopno rehabilitacijo fašizma, obenem pa za eskalacijo boja proti komunizmu. Morda je nastopil čas, da se revidira tudi prevladujoča pripoved o vlogi Zahoda v drugi svetovni vojni. Kaj, če ta vojna za zahodne sile ni bila prvenstveno vojna proti fašizmu, temveč – kot pravijo zdaj – vojna proti nacistični Nemčiji? Ne proti političnemu gibanju, ki je delilo človeštvo na nadljudi in podljudi, pošiljalo politične nasprotnike v koncentracijska taborišča in brezobzirno čistilo svoj življenjski prostor nižjih ras, temveč proti državi, ki ni samo denuncirala judovske plutokracije, marveč se je konfrontirala, kot so govorili, z anglo-ameriškim finančnim imperializmom.
