Nov status in preboj. Glasba Prismojenih profesorjev bluesa je nalezljiva, iskrena in prepolna vznesenih trenutkov. Ostra kot britev in drveča kot vlak. Prav slednje je najlepša metafora, ki se je v svojih razlagah njihove glasbe pogosto poslužuje kitarist in pevec Julijan Erič, pri čemer dodaja, da gre za vlak, ki nima ne voznega reda in ne končne postaje. Prav ta spontani moment je občinstvo začutilo in Prismojeni profesorji bluesa so zgolj prek ustnega izročila postali prava mala atrakcija, ki že trka na večja vrata od klubskih. Pred nekaj dnevi se ni dalo niti stati pred nekim ljubljanskim lokalom, kjer so nastopali – kaj šele stopiti vanj. Zato jim malo višji rating gotovo (že) lepo pristoji, četudi naš sogovornik poudarja, da nekaj takega ni žanrsko pogojeno in da je lahko vsak slog učinkovit in privlačen, če zna glasbenik iz njega potegniti tisto neopisljivo čarobnost. Fantje tako nočejo biti ožigosani kot tipičen blues bend, saj podirajo forme klasičnega bluesa ter jih nadomeščajo z elementi free jazza in noisa, ali kot pravijo sami: »Igramo prismojeno inačico bluesa.«
Onkraj generacije. Del privlačnosti »prismojencev« je mogoče pripisati tudi retro preporodu. Toda v nasprotju z bendi njihove generacije, ki nesramno prepisujejo osemdeseta leta, so pobrskali po diskografiji svojih (starih) očetov in navdih poiskali v glasbi, ki jo danes dojemajo že kot klasiko. Skoraj vsakdo, so prepričani, pozna Led Zeppelin, Jimija Hendrixa, The Beatles in Rolling Stones – v ozadju teh pa stojijo njihovi, povečini črnski bluesovski vzorniki iz ZDA. »Naša glasba se rojeva iz navdušenja nad črnsko blues glasbo, blizu pa nam je tudi improvizacija, repeticija, prosti slog in moderna glasba,« pojasnjuje Julijan Erič njihov odnos do izhodiščnega žanra in poudarja, da moraš biti pri bluesu tako kot pri vsaki glasbi vztrajen pri učenju in si privzgojiti spoštovanje do ljudi, ki so to zvrst postavili na kulturni zemljevid. »Morali smo se naučiti njihovega glasbenega jezika, kar pomeni, da je za nami ogromno ur poslušanja in učenja od glasbenikov, ki so nam všeč,« predstavlja odnos benda do tradicije. Tako so brusili svoj slog in razvijali ljubezen do igranja in nastopanja pred občinstvom, s tem pa prepričali tudi vrstnike, ki vedno sprejmejo nekaj, kar je pristno, četudi ni prav pogosto na meniju poznih najstnikov ali mladine na vstopu v zrela leta.
Iskanje žanrskega konsenza. Obstoj vsakega dobrega benda je pogojen z dvojim: da so člani benda med seboj prijatelji in da živijo za isto glasbo. »Mi smo že v izhodišču izpolnjevali oba pogoja,« pravi Erič; s tem so si prihranili veliko časa za prilagajanje ali usklajevanje. Osnova je bila želja, da bi z igranjem dosegli enak učinek, kot ga je na njih naredila glasba njihovih vzornikov. Sprva so tako – poleg nekaterih avtorskih skladb – preigravali priredbe blues legend, kot so Freddie Albert, BB King, Muddy Waters, Elmore James, Chuck Berry in seveda Jimi Hendrix. Mednje je včasih zašel tudi Johnny Cash. Tako so se naučili nekaj osnovnih veščin, ki so jih pozneje izpilili v avtorskem delu. »V tem smo šli zelo daleč. Vsakdo se je namreč učil svoj del tako podrobno in toliko časa, dokler ni poustvaril istega zvoka in 'groova',« se spominja začetniškega drila, ki je po njegovem mnenju nujen za napredek benda.
Zamenjava avtorske identitete. Prismojeni profesorji bluesa so se tako znašli v nevsakdanjem položaju – z vseh strani so deležni pohval za izjemne priredbe skladb, čeprav gre za njihova avtorska dela. Temu se radi nasmejijo, a takšne spodrsljaje doživljajo kot pohvalo in grajo hkrati. »Večkrat smo ob tovrstnih izjavah človeka že prosili, naj nam pokaže original,« se smeji sogovornik. Prepričan je, da res zvenijo podobno marsičemu, a z odločilno razliko: »Nihče ne igra orglic tako, kot v njih zapiha naš Miha.« Vedoč, da bi se tej zadregi izognili z rabo slovenščine, ne more mimo dejstva, da je ta glasba izrazito prežeta z ameriško angleščino in njenim slengom. Vendar ne izključujejo možnosti, da bi se v prihodnosti kaj spremenilo.
Občinstvo in improvizacija. Prvi nastop so imeli leta 2009. Sprva so odigrali nekaj koncertov na leto, v zadnjem času imajo tudi po dva na teden. »Igrali bi vsak drugi dan, če bi lahko, saj je glasba naša religija,« se izpove Julijan. Kako pomemben je zanje odziv občinstva? »Včasih se zgodi, da je v dvorani le dvajset ali trideset ljudi, a igramo bolje kot pred polno dvorano,« ugotavlja sogovornik. Resda takrat poslušalce čutijo bolj neposredno, a to ne vpliva toliko na izvedbo, saj veliko improvizirajo na lastne skladbe, ki lahko pred peščico ljudi zazvenijo tudi precej bolje kot pred množicami. Dober blues ima namreč potencial, da se dotakne vsakogar, naj gre za otroka ali starca, improvizacija pa je že od nekdaj njihova gonilna sila, ki zagotavlja svežino, zabavo in izmuzljivost. »Če smo v elementu in nam steče, lahko dolgo časa preletavamo improvizacije, saj se poznamo in poslušamo med seboj. Improvizacija je pravzaprav neka oblika pogovora med nami,« poudarja Erič.
Dolgo pričakovani prvenec. V dobrih petih letih se je nabralo veliko skladb in skrajni čas je, da najdejo prostor tudi na nosilcu zvoka. Vendar pa fantje kljub avtorski plodovitosti niso hiteli s snemalnimi urami; najprej so želeli še malce izbrusiti slog, preden stopijo v studio. »Občutek imam, da pri nas glasbeniki pogosto posnamejo album samo zato, da ga imajo,« previdnost zagovarja Erič. Snemanje namreč razume kot proces, ki poleg skupine vključuje še dodatno ekipo, ki bo pomagala, da se iz materiala potegne kar največ. Povprečje jih ne zanima, temveč le izdelek, za katerim bodo lahko stali. Izid albuma se je zavlekel tudi zavoljo tega, ker je studio Metro vmes poplavilo in povsem razdejalo; sreča v nesreči je bila, da so rešili posnetke in že vnaprej zbrali nekaj denarja, da bodo lahko izvedli miksanje.
