Ob objavi vrtoglavih zaslužkov na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb se je vsa pozornost javnosti usmerila v honorarje rednih profesorjev, a enaki mehanizmi delujejo tudi v javni upravi. Po eni strani (redno zaposleni) javni uslužbenci za delo, ki presega okvir rednega, sklepajo avtorske in podjemne pogodbe z »matičnimi« državnimi in občinskimi organi, po drugi strani pa svoje znanje in izkušnje (lahko) prodajajo na trgu. Če so honorarji v prvem primeru načeloma javni, v drugem primeru niso, saj pogodbe sklepajo z zasebnimi podjetji.
Takšno delo javni uslužbenci opravljajo v prostem času, a na podlagi znanja in izkušenj, pridobljenih v matičnem organu – pa tudi statusa, ki ga ta prinaša. Eden od številnih primerov tovrstnega prodajanja storitev javnih uslužbencev na »trgu« je strokovni seminar z naslovom Interventni ukrepi na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2015. Seminar, na katerem so govorili o spremembi plačne politike v javnem sektorju, je vodila Ksenija Mihovar Globokar, direktorica vladne službe za zakonodajo (s tem nazivom je bila navedena na vabilu), ki pa tega ni počela v okviru redne službe, ampak v prostem času. Predavala je na podlagi avtorske pogodbe, ki jo je sklenila z organizatorjem seminarja, zasebno založbo Forum Media. Čeprav je torej javna uslužbenka predavala o ukrepih, ki veljajo za javni sektor, kar pomeni, da so bili tudi udeleženci javni uslužbenci, so kotizacijo v višini 288 evrov (plus DDV) plačali posredniku – zasebni založbi. Ta je na seminarju prodajala (za dodatnih 238,4 evra plus DDV) tudi priročnik Kadrovsko delo v javnem sektorju po novem, ki sta ga pripravili uslužbenki ministrstva za javno upravo, od katerih je ena direktorica direktorata za javni sektor.
Soglasje ni bilo potrebno
V vladni službi za zakonodajo so ob vprašanju, ali ni Ksenija Mihovar Globokar s sodelovanjem na seminarju kršila konkurenčne klavzule iz zakona o delovnih razmerjih, spomnili na 100. člen zakona o javnih uslužbencih. Ta določa, da uradniki na položajih generalnega direktorja, generalnega sekretarja, predstojnika organa v sestavi, predstojnika vladne službe, načelnika upravne enote in direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine ne smejo opravljati pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti. V skladu z omenjenim členom, so dodali, uslužbenka tudi ni potrebovala soglasja delodajalca, čeprav se je na seminarju predstavljala kot direktorica omenjene službe.
»Potrebno je tudi pojasniti, da publicistična dejavnost v smislu priprave oziroma izdajanja strokovnih knjig in priročnikov ne sodi v delovno področje ministrstva,« glede priprave priročnika dodajajo na ministrstvu za javno upravo. »Vsebina konkretnega priročnika je širša in zajema tudi področja urejanja delovanja javnega sektorja, ki ne sodijo v delovno področje ministrstva za javno upravo,« so zapisali v pojasnilo na vprašanje, ali nista avtorici kršili konkurenčne klavzule, ko sta za zasebno založbo pisali o spremembah zakonodaje, ki veljajo za javni sektor.
Pravila podvržena interpretacijam
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je pred leti ugotovila, da pravil, po katerih bi se morali ravnati javni uslužbenci, ki v službi pridobljena znanja prodajajo zasebnim pravnim ali fizičnim osebam, nimamo. Zato so ministrstvu za javno upravo že leta 2006 predlagali, naj določi, katera predavanja in literaturo lahko javni uslužbenci ponujajo na trgu in kaj so dolžni pripraviti v okviru svojega dela v javnem sektorju. Po mnenju KPK javni uslužbenci za predavanja in literaturo s svojega področja dela, ki bi jo pripravljali za druge državne organe, sicer ne bi smeli prejemati posebnih honorarjev. Na ministrstvu za javno upravo so jim preprosto odgovorili, da ustrezna zakonska podlaga že obstaja in jo je treba zgolj dosledno spoštovati.
»Gre za privatizacijo javnih storitev,« je prepričan eden od sogovornikov, ki prav tako dela v jav nem sektorju, a tudi njegov delodajalec uporablja takšno prakso. »Namesto da bi te potekale znotraj javnega sektorja, se prenašajo na trg, zaradi česar trpi redno delo javnih uslužbencev, poleg tega so javne storitve, ki se prodajajo na trgu, za državljane dražje.« Po njegovem mnenju bi to rešila sprememba plačnega sistema v javnem sektorju. Zaradi rigidnosti, ki vlada trenutno, namreč sposobnejši iščejo luknje, namesto da bi imeli možnost v okviru sistema delati več in biti za to nagrajeni.
Pogodbe za pripravo tabel in fotografij
Ministrstva in vladne službe smo ob tem zaprosili tudi za sezname zaposlenih, s katerimi so v minulem desetletju sklenili podjemne in avtorske pogodbe. Izkazalo se je, da je takšne pogodbe sklepala večina ministrstev in služb, nekatera predvsem za sodelovanje v evropskih projektih, druga tudi za na videz drobne dodatne obremenitve.
Vladne službe so s svojimi zaposlenimi denimo sklepale avtorske pogodbe za pripravo tabel, poročil, internih priročnikov in publikacij, predstavitev, internih izobraževanj in tečajev, gradiv, analiz, navodil, metodologij, fotografij, aplikacij, prevodov, načrtov, osnutkov, obračunov, ureditev vprašalnikov in anket ter za prelom in pripravo na tisk. Najpogostejši razlogi na ministrstvih so bili še vodenje internih izobraževanj, predavanja, priprava strokovnih priročnikov, celo »aktivno sodelovanje na posvetu«.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Anja Kopač Mrak, so ob tem pojasnili, da so pogodbe civilnega prava sklepali izključno v primerih, ko so imeli zaposleni ustrezne kompetence, ko je bilo treba naloge opraviti zunaj polnega delovnega časa oziroma poleg rednih delovnih nalog, ko je bila sklenitev tovrstne pogodbe edina možna (na primer ob zahtevi, da določene naloge opravi oseba s statusom uradnika) ali racionalnejša od pritegnitve zunanjih strokovnjakov, in ko zaradi omejitev ni bilo mogoče zaposliti dodatnih javnih uslužbencev.
