Če se danes vidno zabavajo, so leta 2012, pred dogovorom o drugem paketu pomoči Grčiji, v Berlinu trepetali. Evropske banke so imele namreč v lasti približno 125 milijard evrov grškega dolga. Samo nemške in francoske banke pa so povrhu hranile še okoli 90 milijard evrov depozitov grških gospodinjstev in podjetij. Grški izstop iz območja evra bi takrat imel za banke in posledično za nemški, francoski in evropski bančni sistem kataklizmične razsežnosti.

Danes je izpostavljenost bank do Grčije neprimerljivo bolj pičla, saj ne presega več niti 20 milijard evrov. Tu ni naključij. »Dajali so denar, da bi rešili banke, ne pa Grčije,« je nedavno razkril Paolo Batista, izvršni direktor Mednarodnega denarnega sklada (IMF), in samo potrdil to, kar so že tako in tako vsi vedeli. Rešitev Grčije ni bila nikoli osrednji interes centrov moči v Berlinu, Parizu in Bruslju, kvečjemu prikladen stranski učinek – če bi se zgodba seveda izšla po optimističnih napovedih. Esa, grška boginja usode, Grkom na žalost ni naklonjena in tako je zopet živahno na finančnih trgih, kjer vlagatelji za velike vsote stavijo na izstop Grčije iz območja evra. Možnosti za to se nevarno približujejo metu kovanca (50 odstotkov).

S to gesto bi sicer lahko opisali gospodarske napovedi in programske usmeritve ključnih grških rubežnikov. S politiko zategovanja pasu so priprli diafragmo celotnega evropskega gospodarstva, ki še danes ne more zadihati s polnimi pljuči. Pokašljevati so začela celo nekoč kot riba zdrava gospodarstva kot na primer Avstrija, ki je lani dosegla le 0,3-odstotno rast. Nemčija med tem še naprej kuje rekordne presežke na tekočem računu plačilne bilance, varčuje, ne investira in ne troši, s čimer izdatno prispeva h gospodarski žalosti območja evra. In kaj se je zgodilo z odgovornimi? Nič, IMF se je zaradi zmotnega zapovedovanja varčevanja posipal s pepelom, ki ga je bržkone vzel iz žare ubitih upov mlade generacije. Nemci pa na drugi strani niso premogli kančka samorefleksije in še naprej veselo davijo Grke. Dogajanje v zadnjih tednih je tako znova dokaz, da je velikim dovoljeno praktično vse.

Položaj v Evropi, ki ga čedalje močneje zaznamuje ostro soočenje Grkov in Nemcev, je po tekmi osmine finala nogometne lige prvakov med angleškim klubom Chelsea in francoskim prvakom PSG nevede odlično opisal prvi zvezdnik Parižanov Zlatan Ibrahimović. »Počutil sem se, kot da je okoli mene 11 otrok,« je orisal huronsko zganjanje hrupa Chelseajevih nogometašev ob zgrinjanju okoli sodnika po prekršku, za katerega je prejel rdeči karton. Podoben kraval zganjajo mnoge majhne in velike države za krilom evropskega finančnega sodnika, ministra Schäubla. »Izpolnite obljubljeno, poplačajte dolgove,« žugajo »potratnim« Atenam. Namesto da bi pokazale vsaj nekaj solidarnosti do Grkov, s katerimi si lahko delijo precej bolj sorodne izkušnje krize kot z Nemci. Ne razmišljajo o tem, da lahko »sodnik« že naslednjič poprime za rdeči karton in ga porine v obraz kateri drugi dolžnici.