Ljubljano je v času vojne najbolj zaznamovala žica, s katero je leta 1942 italijanska okupacijska oblast zaprla mesto in zaradi katere so se ljudje, ujeti in odrezani od okolice, čedalje bolj počutili kot v koncentracijskem taborišču. Smisel žice je bil preprečiti širjenje odpora, kar je do določene mere tudi uspelo. »Ljubljana po prvih dveh letih za osvobodilno gibanje izgubi glavno vlogo: vodstvo odide v partizane, mnoge zaprejo. Ljudi je strah,« oriše ozračje dr. Zdenko Čepič z Inštituta za novejšo zgodovino. »Odporniško delovanje je bilo zelo težavno, saj je bila Ljubljana majhna in vsi so se poznali, skriti se je bilo zelo težko.« »Domobranska milica je bila srhljivo učinkovita. Strah in trepet so bile tako imenovane provale – vdori gestapa v odporniško gibanje. Oblast se je zavedala, da je potrebno tudi propagandno disciplinirati prebivalstvo, zato so med drugim uvedli tako imenovana protikomunistična zborovanja, ki so bila obvezna za vse. Kongresni trg je bil preplavljen s tisoči ljudi. Razlogov za optimizem je bilo tako v najtemnejšem času malo, če sploh kaj. Ljubljana je v zadnje mesece vojne vstopila kot, tako se je zdelo, trdnjava domobranstva in kolaboracije,« povzame Čepič.
Z okupacijo se je svet sesul tudi danes 93-letnemu dr. Marku Vrhuncu. »Star sem bil 19 let, ko so me Italijani prvič pretepli, vklenili in zaprli. Samo leto kasneje je bil moj oče obsojen na 30 let ječe in zaplembo vsega premoženja, mamo so poslali v nemško koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Čeprav takrat nisem bil komunist, ampak sokol iz liberalno usmerjene družine, je bila odločitev, da se pridružim Osvobodilni fronti, samoumevna,« pojasni sivolasi gospod, ki spomine niza doživeto in brez predaha.
Imeti generala za sostanovalca
Družina Vrhunec je bila premožna, Markov oče, izraziti liberalec in protifašist, je delal kot komercialni direktor Trboveljske premogokopne družbe, med prvimi v Ljubljani je imel avtomobil. Na Mirju so živeli v razkošni vili Vrhunec, ki je premogla celo bazen. Hišo je po okupaciji zaplenila italijanska vojska, a jih sprva, za čuda, ni izselila. Z generalom Gastonom Gambaro, ki je v začetku leta 1943 prevzel poveljevanje v Ljubljani, sta s sestro celo navezala stik in se pogosto pogovarjala. »Dejstvo je, da bi nas lahko kadar koli ustrelil. A centralni komite je vztrajal, da moramo ostati tam, saj smo tako imeli dostop do informacij. Spominjam se, recimo, kako me je Gambara nekega dne poklical in mi povedal, da je dobil od Mussolinija povelje, da ne bodo več streljali talcev. Vest sem po kurirki takoj sporočil naprej.« Italijanski sostanovalec mu je ponujal celo orožje, a je ta imel navodila, da ga ne sme vzeti.
Spomladi so družino vendarle izselili in Marku so takrat pobrali tudi dokumente. Štiri mesece se je zato skrival pri dekletovih sorodnikih. »Ne glede na vse, kar sem naredil in tvegal, sem v partizanih začel kot povsem navaden vojak.« Preživel je marsikaj, pravi, tudi številne krivice, a tako je pač bilo. Bila je vojna.
Posebej čustveno se sogovornik spominja bitke na Orlah, zadnje pred osvoboditvijo Ljubljane. »Na Orle smo prišli 7. maja zgodaj zjutraj in zasedli levo krilo. Zanosno smo verjeli, da nam bo uspelo. A ni šlo. Odpor je bil večji, kot smo pričakovali. Še preden smo uspeli premisliti, kako naprej, se je na nas vsula artilerija.«
Huda ura na Orlah
Čepič pojasnjuje, da so nemške in domobranske čete utrdile svoje položaje na Orlah, saj so vedele, da bodo partizani udarili z dolenjske strani. Zgradili so obrambne jarke in bunkerje, topove z ljubljanskega gradu usmerili proti barju. »Vse zato, da obranijo Ljubljano, strateško točko, brez katere ne bi imeli več možnosti umika čez Karavanke na Koroško,« pravi zgodovinar. Partizani, nevajeni pozicijske vojne, so podcenili položaj in padlo jih je vsaj 70.
»Juriše smo ustavili, saj niso bili smiselni,« zamišljeno pripoveduje Vrhunec, ki je takrat kot politkomisar vodil ljubljansko brigado. »Ko smo ravno načrtovali, kako bomo združili moči z drugimi brigadami, ki so prodirale proti Ljubljani, je priletel radiotelegrafist z novico, da je Nemčija kapitulirala.« 9. maja ob 6. uri zjutraj naj bi šli v skladu s komando v napad za osvoboditev Ljubljane, a okupacijske čete so se medtem že umaknile. Na srečo, vojaki so bili namreč shirani, izčrpani, veliko je bilo ranjenih. Tudi Vrhunec, ki je samo nekaj tednov pred tem v bojih na Dolenjskem utrpel poškodbe živčnega sistema in ni mogel hoditi. »Ko sem nekega dne v bolnišnici slišal, da je bil Trst osvobojen, nisem več zdržal v postelji. Na konja sicer res nisem še mogel, a so mi priskrbeli kočijo, s katero sem se spet pridružil brigadi.« Ker hoditi še vedno ni mogel, je imel ob sebi ves čas konja za primer, če bi moral bežati pred Nemci.
Rösenerjev svečnik s posvetilom
Občutkov, ki so prevevali vojake ob prihodu v svobodno Ljubljano, se ne da stlačiti v besede, se strinjajo vsi, ki o tem dnevu pripovedujejo in pišejo. »Ko smo prišli, bilo je okrog 7. ure zjutraj, so bile ulice še prazne, a v naslednji uri se je zbralo že toliko ljudi, da so me potegnili s konja in nosili po rokah pred magistratom,« se nasmehne Vrhunec. Ljudje so partizane pričakali z zastavicami, značkami, celo cigareti in hrano. Po ulicah je odmevala glasba.
Kljub evforiji je v njem kljuvalo vprašanje, kaj se je zgodilo s hišo, domom, ki ga je zapustil leta 1943. Vedel je sicer, da je imel tam štab Erwin Rösener, general SS, ki je prevzel nadzor nad Ljubljano in odgovarjal samemu Heinrichu Himmlerju. »Vzel sem kolo in šel takoj domov. Pred hišo je stala civilna zaščita, ki mi ni dovolila notri, saj so se bali, da je hiša minirana. Vseeno sem vstopil. Vse je bilo še na svojem mestu, vse pospravljeno in počiščeno do zadnjega kotička.« Starec ob tem za trenutek utihne in stopi do omare, od koder potegne masivni svečnik z nacističnimi emblemi in vgraviranim napisom v nemščini. »Tole sem našel na komodi v očetovi delovni sobi. Mislim, da ga je Rösener zanalašč pustil tam. Bil je darilo za njegov rojstni dan 24. aprila.« Zaklonišča, ki ga je oče na dvorišču zgradil tik pred začetkom vojne, zanimivo, niso odkrili ne Italijani ne Nemci.
Strah pred kaosom
Ljubljana je bila sicer res osvobojena, a tako imenovana komanda mesta, ki je prevzela oblast, ga je vodila s trdo roko: v uradnem listu v naslednjih dneh izidejo številne odredbe, ki še naprej omejujejo gibanje, določijo policijsko uro, prepovedujejo točenje alkoholnih pijač. »Oblast skuša ohranjati red in preprečiti anarhijo. To je nevaren čas, ko marsikdo pomisli na obračunavanje. Zelo dobro se je namreč vedelo, kdo je bil na čigavi strani in kdo je koga izdal,« opozori dr. Blaž Vurnik z Mestnega muzeja Ljubljana. Življenje je bilo tako še nekaj časa mizerno. Oblast mora organizirati preskrbo, Ljubljana je izčrpana in lačna, pridelkov pa še ni, ker je pomlad.
»Ne živim v sovraštvu,« malodane presenečeno izjavi Vrhunec ob vprašanju, kako lahko človek predela vse vojne grozote in živi naprej. »Z ideologijami, kot so nacizem, fašizem in domobranstvo, se ne bom spravil nikoli, ljudem pa sem odpustil, zato da lahko živim v miru.« Nikoli ne smemo pozabiti, poudarja sogovornik, a čas je, da se prenehamo ukvarjati s tem vprašanjem sprave, ki nas le še deli. Čepič dodaja, da je obletnica konca vojne predvsem praznik miru in svobode. »9. maj je prinesel osvoboditev vsem, tudi tistim, ki osvobodilnega gibanja niso podpirali. Tudi oni so bili namreč ujetniki vojne in okupatorja.«
