Na veliko noč 14. aprila 1895, ko je velik del Ljubljančanov že spal, je ves živelj iz postelj vrglo silovito tresenje tal pod nogami. Janez Kajzer je v knjigi S tramovi podprto mesto povzel pisanje takratnih časopisov, ki so močan potres opisali kot »zlovešče, grozo vzbujajoče podzemeljsko bučanje in grmenje, ki se je zdelo, da prihaja iz daljave«.
Ljudje so bili tako prestrašeni, da so bežali na ulice, kjer pa so se morali obvarovati pred nevarnimi padajočimi kosi streh in dimnikov. Ravno zaradi padajočih kosov je bilo največ poškodb in smrtnih žrtev. Slednjih je bilo kljub vsemu relativno malo – sedem.
Potres so znali dobro izkoristiti
Čeprav je potres Ljubljančanom povzročil veliko gorja, je vseeno odigral pomembno vlogo pri napredku mesta. »Vsak potres je za pametno vlado tudi 'dobrotres'. Takratna ljubljanska mestna oblast je znala na Dunaju potarnati tako, kot je bilo potrebno,« je seizmolog Matjaž Godec iz Urada za seizmologijo in geologijo na Agenciji RS za okolje zaključil, da so mestni veljaki dobro unovčili nesrečo.
Kajzer na primer poroča, da so obrtniki dobivali brezobrestna posojila oziroma posojila z minimalnimi obrestmi, lastniki prenovljenih ali na novo zidanih hiš so bili deležni davčnih olajšav, mesto je dobilo dovoljenje za loterijo. Ena najpomembnejših popotresnih pridobitev je bil splošni regulacijski načrt, ki je bil ključ do moderne urbane prenove mesta.
Pionirja seizmologije smo spregledali
Pogosto pa se pozabi, da je Ljubljana zaradi potresa dobila potresno opazovalnico, ki je bila prva v nekdanji avstro-ogrski monarhiji, je opomnil Godec. Ljubljanski potres je namreč predramil Akademijo za znanost na Dunaju, kjer so že enajst dni po potresu sklenili organizirati potresne opazovalnice po celotni monarhiji. A ko se je stanje po potresu umirilo in je Ljubljana ponovno začela dihati kolikor toliko normalno, so dunajski veljaki pozabili na svojo namero.
Opomnil jih je nov potres leta 1897 in takrat so podprli idejo naravoslovca Albina Belarja, da v kleti višje realke v Vegovi ulici še isto leto postavil potresno opazovalnico, ki je bila takrat, tako Godec, ena redkih v Evropi. Ker v monarhiji ni bilo seizmologov, od katerih bi se Belar lahko kaj naučil, je odpotoval v Italijo, kjer je pridobil dodatno znanje in tudi instrumente.
Pozneje je naprave za merjenje potresov Belar izdeloval sam, izdajal je tudi prvo seizmološko revijo Die Erdbebenwarte (Potresomerna postaja), v kateri so objavljali tudi tuji strokovnjaki. Belar je bil namreč dobro povezan s tujimi kolegi, kar dokazujejo dopisovanja in dolg seznam imen v njegovem imeniku, je poudaril seizmolog Peter Sinčič, prav tako z urada za seizmologijo. Belar je bil tudi dopisnik britanskega časnika Daily Mail.
Napovedovalec potresov
Za Belarja so svoj čas pravili, da zna celo napovedovati potrese. Njegovi instrumenti so namreč v realnem času zaznali oddaljene potrese v tujini, časopisi pa so zaradi počasnejšega pretoka novic o njih poročali šele nekaj dni pozneje, zato so Belarjeve meritve ljudje dojemali kot napovedi.
Čeprav je bil Belar pionir seizmologije in prvi, ki je predlagal ustanovitev Triglavskega narodnega parka, redki poznajo njegovo ime in dela. Po prvi svetovni vojni se ga je kljub temu, da je bil zaveden Slovenec, namreč prijela oznaka »nemškutar«, zaradi česar so ga v novi državi SHS prisilno upokojili in vse merilne instrumente z Vegove poslali v Beograd.
Protipotresna gradnja
Ljubljanski potres je začel prebujati tudi zavest o potresno odporni gradnji. Arhitekt Maks Fabiani, ki je bil Belarjev dober prijatelj, je opozarjal na problem slabe zidave in napisal devet priporočil za izboljšavo. Prvi tehnični predpisi s konstruktivnimi napotki so bili izdani še leta 1895.
Kljub opozorilom so bili potresi z vidika varne gradnje še po drugi svetovni vojni podcenjeni, je povedal Godec. Dodal je, da je bila gradnja v prvih letih po vojni res slabša in zato bi nekatere stavbe, grajene v tistem času, danes že potrebovale ustrezno obnovo. »Upoštevati moramo, da v povojnem času ni bilo materialov, ni bilo znanja, ni bilo denarja, stanovanj pa je kronično primanjkovalo. Ljudje so takrat pač gradili tako, kot so zmogli,« je Godec opozoril, da te gradnje ne smemo jemati zunaj konteksta takratnega časa in je obsojati.
Kaj lahko danes storimo v bran pred potresi? Godec in Sinčič ljudem svetujeta dosledno spoštovanje predpisov potresno odporne gradnje. »Vsekakor si velja prebrati tudi napotke na strani uprave za zaščito in reševanje. In predvsem, ko pride do potresa, poskusimo ohraniti čim mirnejšo kri, saj se največ poškodb med potresi zgodi zaradi panike,« je sklenil Godec.
