Ilan Pappe je avtor izjemne knjige Etnično čiščenje Palestine (The Ethnic Cleansing of Palestine). Če bi o zločinih Izraela takoj po koncu druge svetovne vojne kdo kdaj sestavljal obtožni predlog, bi lahko bila ta knjiga eden od zgodovinskih virov dokaznih gradiv. Zaradi svojega dela je v izraelskem knesetu doživel politično obsodbo, pozive, da se ga odpusti z univerze, in grožnje s smrtjo. Pappe od leta 2008 hodi v svojo državo le na obiske; živi in dela v Angliji. Ne glede na vse neutrudno opozarja na nikoli priznane krivice in hudodelstva ter na nevzdržni sistem zatiranja, pri katerem še vedno vztrajajo v njegovi domači državi Izraelu. Včeraj in danes predava v Ljubljani.
Izraelski mediji so pred dnevi veliko pozornosti namenili 40-odstotnemu povprečnemu porastu izseljevanja Judov iz Evrope v Izrael v prvem trimesečju letošnjega leta. Natančnejša analiza je pokazala, da ti bežijo predvsem iz Ukrajine in Rusije, številka je precej poskočila tudi v Veliki Britaniji. Število novih judovskih priseljencev v Izrael iz Francije je zraslo za 11 odstotkov, medtem ko se je število selitev iz ZDA skrčilo za 7 odstotkov. Govora o porastu antisemitizma v Evropi je bilo v zadnjem letu veliko. Ilan Pappe opozarja, da je potrebno natančno ločiti med antisemitizmom in kritiko Izraela, ki je v svojem bistvu kritika kolonializma.
Na vprašanje o razmerju med »oziranjem proč« evropskih politikov, ko pride do izraelskih hudodelstev nad Palestinci, in antisemitizmom, izraelski zgodovinar odgovarja, da je na to treba gledati v okviru zgodovinskih okoliščin, kajti »obstaja skupna želja, četudi jo poganjajo različni motivi cionizma in antisemitizma: oba želita spraviti Jude iz Evrope«.
Pripadnik novega vala izraelskih zgodovinarjev
V dneh, ko vsa Evropa praznuje konec druge svetovne vojne in se evropski voditelji kesajo na krajih množičnega uničevanja ljudi, izraelski zgodovinar opozarja, da tudi Evropejci, ki ne gojijo antisemitizma, niso naredili nič, da bi se cionizem postavilo pod vprašaj, da bi se pokesali za to, kar je Evropa naredila Judom med drugo svetovno vojno, da bi jih reintegrirali v Evropo in izkoreninili antisemitizem. »Namesto da bi čehoslovaška vlada praške Jude pripeljala nazaj v Prago, je leta 1948 raje prodajala orožje judovskim naseljencem. Ti so nato tudi s tem orožjem z območja Palestine etnično očistili Palestince,« Ilan Pappe opozarja na zgodovinsko dvoličnost Evrope.
Po letih raziskovanja in številnih objavah o zločinih, ki so se zgodili ob nastanku države Izrael in odtlej, ugotavlja, da je širše vedenje ljudi po svetu o tem, kaj se je v resnici zgodilo v Palestini, sicer večje. A Ilan Pappe nima iluzij. »Politične elite, glavni množični mediji in velik del akademskega sveta še vedno zanikajo, kaj se je zgodilo in dogajalo v Palestini. In kar je še pomembnejše – s tem zanikanjem Izraelu podeljujejo in dopuščajo njegovo izjemno imuniteto. Tudi zato Izrael nadaljuje s sistematičnimi kršitvami človekovih pravic Palestincev, kjer koli prebivajo. Manjkajo predvsem pravilni opisi dogajanja na terenu. Brez njih ne bo sprememb.« V tednu, ko je organizacija Breaking the Silence objavila pričevanja izraelskih vojakov o popolni brezpravnosti, ki je vladala med poletnimi napadi na Gazo, je to opozorilo še toliko bolj na mestu.
Pripadnik novega vala izraelskih zgodovinarjev pogosto poudarja, kako je konservativna desnica v Izraelu že dosegla, da je ideja ene države – le za judovske prebivalce – realnost. »Dveh držav ni. Danes vsi živimo v rasistični državi Izrael,« je jedek Pappe. Sam je zagovornik ene, demokratične večnacionalne države, ki bi zagotavljala enakopravnost vsem svojim državljanom, vseeno, ali so ti judje, palestinski kristjani, muslimani ali ateisti. Ohranjanje ideje dveh držav vidi le kot boj za nekoliko manjšo rasistično državo Izrael. »Cilj našega boja je lahko le sprememba oblastnega režima na celotnem območju nekdanje Palestine,« je prepričan zgodovinar.
Upanje mu vlivajo mladi
V zvezi z mednarodnim priznanjem palestinske države opozarja, da Palestina ni jasno definiran koncept, kajti »ali je Palestina danes le 20 odstotkov ozemlja in le pol vseh Palestincev, kar bi sledilo iz oslovskih sporazumov«. Če privolimo v tako definicijo Palestine, poudarja, ta entiteta ne bo imela realnih možnosti ne za obstoj ne za nadaljnji razvoj. Prav zato in kljub temu, dodaja Pappe, je tako pomembno mednarodno priznanje Palestine.
»To priznanje je dejanje zgodovinske pravičnosti. S tem se prizna in odpravlja stoletje zanikanj. A to ni in ne bo mogel biti najpomembnejši korak na poti proti resničnemu miru. Ta bo moral potekati z dekolonizacijo celotne Palestine. Vključevati mora uresničenje pravice vseh palestinskih beguncev do vrnitve.« To je tudi ena od temeljnih zahtev kampanje BDS (za bojkot, deinvesticije in sankcije Izraela, dokler ne začne spoštovati mednarodnega prava in svojih obveznosti, op. p.). Prav pozivi (tudi) h kulturnemu bojkotu Izraela so pred dnevi pripeljali do tega, da je ameriška glasbenica Lauryn Hill odpovedala svoj koncert v Izraelu.
Ilan Pappe je že od samih začetkov podpornik gibanja BDS. Prepričan je, da gre za edino pobudo, ki je doslej imela neki vpliv na izraelske politike. »BDS je edino gibanje, ki opozarja in opominja Izraelce na to, kar počne njihova vlada. Uspelo jim je obrniti javno mnenje v zahodnih državah in ponuditi podpornikom Palestine način delovanja ter skupen cilj, ki ga je včasih zaradi frakcij in neenotnosti znotraj palestinske skupnosti težko izluščiti.«
Upanje, pravi, mu vlivajo mladi, s katerimi sodeluje v domači Haifi in Galileji. »Imajo novo energijo, predani so boju za socialno in medčloveško pravičnost, ne pustijo se ujeti v pasti, ki jim jih cionizem, neoliberalizem in fanatizem nastavljajo na pot. Oni so prihodnost. Četudi imajo proti sebi močne sovražnike, ki imajo v rokah politično moč, finančna sredstva ter so cinični in zlobni, verjamem, da bodo ti mladi sposobni ustvariti novo resničnost.«
