Stanko Pulec, preživeli taboriščnik: Na skrivaj sem iz praznih pločevink hrane s prstom pomazal ostanke

Sedemdeseto obletnico osvoboditve taborišča bodo v Dachauu zaznamovali čez dober teden, 2. in 3. maja. Čeprav so spomini boleči, gospod Pulec, eden od okoli 20 še živih dachavskih internirancev iz Slovenije, o svojem trpljenju pripoveduje brez zadržkov. Ne zmeni se niti za solze, ki ga občasno premagajo. »Dva dni bi lahko govoril o tem,« pove z grenkobo, ki je leta niso odplavila. Po vojni in odsluženem vojaškem roku – prestano trpljenje v taborišču ga ni rešilo vojaške obveznosti – si je službo našel na Jesenicah, kjer s hčerko živi še danes.

Žalostno. Najprej sem v Kozani naredil samo prvi razred osnovne šole. Pol ure sem imel peš do šole. Šele ko smo se preselili v Vipolže in sem bil star že deset let, sem lahko spet šel v šolo.

Spomnim se 5. februarja leta 1943, ko so Italijani pobrali vse fante z vasi in nas odpeljali v kasarno. Preoblekli so nas v vojaške obleke, obuli v vojaške čevlje in nam postrigli lase.

V eni od kasarn je bil red, druge se spomnim predvsem po stenicah, ki so ponoči deževale s stropa. Imel sem srečo, da so me določili za pomoč kmetom. Tam je bilo vsaj dovolj hrane in pijače. Ko je padel fašizem, so nas zaprli v kasarno in nas niso spustili ven. Nameravali so nas predati Nemcem. Obračunali smo s stražarji in ušli. Na begu so nas prestregli Nemci. Na srečo smo bili v kmečkih oblekah, ne v vojaških, saj smo se v bližnji vasi preoblekli. Videti smo bili premladi za vojake, zato so nas spustili naprej. Ker je bil del železniške proge v Italiji uničen, smo pot domov nadaljevali peš med njivami koruze. Vmes smo se morali večkrat izogniti Nemcem.

Partizani so zbirali ljudi za svoje enote. Ko se nas je nabralo za brigado, smo prisegli, da bomo zvesti partizanstvu. Hodili smo v boje, vendar nas je komandant Darko izdajal Nemcem. Ko smo želeli zaseči skladišče orožja, so nas pričakali Nemci in takoj ustrelili tri naše vojake. Naši so odkrili krivca, ga ujeli, zaslišali in ustrelili. Kmalu sem se vrnil domov.

Dva meseca. S sosedom sva se odpravila v vinograd kopat zemljo za nove trte, ko sva opazila kolono Nemcev, ki so šli z Dobrovega proti Gorici. Čeprav sva bila daleč od ceste, so naju videli in se pripeljali do naju. Oče je skušal preprečiti, da bi naju odpeljali. Bil je star avstrijski vojak in je znal nemško, a ni pomagalo. Skupaj s kakimi 15 vaščani so naju odpeljali najprej v Gorico, od tam pa v Beljak v zbirni center. Določili so me, da bom pri delu pomagal kmetom, a za svetega Jožefa smo se z nekaj sotrpini odločili, da odidemo domov.

Da. Čeprav smo pred seboj videli le Karavanke, smo prispeli naravnost v partizanski bataljon. Moj prijatelj je pobegnil, jaz pa sem čutil takšno pripadnost partizanom, da sem ostal. Razmere so bile hude. Spal sem na snegu brez odeje. Bili smo lačni. Pri enem od kmetov blizu Borovelj smo našli skladišče, v katerem se je sušilo nekaj prašičev. Najedli smo se in dobili tako hudo drisko, da nismo mogli niti stražiti, kaj šele da bi se borili. Nato smo dobili navodilo, da moramo proti Štajerski.

Ko smo počivali v neki koči, so nas zajeli Nemci. Štirje smo preživeli, preostale pa so zvlekli v kočo in jo zažgali. Tiste, ki smo ostali, so zvezali z verigo po dva in dva in peš smo šli proti Železni Kapli. Bolela me je noga, krogla mi je prestrelila stegno. Ker smo bili zvezani, smo se večkrat zagozdili za kako drevo ali ob štor. Hodili smo vso noč. Na sedežu nemške vojske in policije so nas zmerjali. Eden od nemških vojakov me je z bombo usekal po glavi, ulila se mi je kri. Potem so nas peljali proti Borovljam in od tam v Celovec. 27 dni sem bil zaprt v sobi brez zraka, polni ljudi. Namesto okna je na vratih imela majhno lino. Od tam so me prepeljali v Dachau.

Ko sem prišel tja, se mi je zdelo, kot da bi prišel na svobodo, tako hudo mi je bilo v Celovcu. V taborišču so me slekli, ostrigli, obrili, namazali z mažami in dali v zaporniško obleko. Petindvajset dni smo bili v karanteni, dobili smo ravno toliko hrane, da smo ostali pri življenju. Potem so me namestili v blok številka 22, vsak dan sem odhajal na delo v München, kjer sem z ujetniki iz Italije in Rusije popravljal lokomotive. Delali smo šest dni na teden, osem ur na dan. Opoldne smo dobili malo kruha in margarine. Kar naprej smo bili lačni. V taborišču so bile ob barakah zložene 20- in 50-litrske prazne pločevinke hrane. Na skrivaj sem hodil tja in s prstom pomazal ostanke. Če bi me stražarji videli, bi me pretepli ali ustrelili.

Ljudje, ki so se poznali od doma, so se združevali v skupine in si med seboj pomagali. Veliko pa nas je bilo popolnoma samih. Morali smo poskrbeti zase, sicer bi umrli.

Nedelje smo imeli proste, včasih smo morali na čiščenje v kopalnico. Morali smo se sleči, obleke so razkužili, mi pa smo nanje v mrzlih kopalnicah čakali skoraj do jutra, ko smo morali ponovno na delo. Že po treh tednih so me premestili drugam. Delo sem začel sabotirati, ker sem mislil, da lahko s tem kaj spremenim. Bil sem mlad in neumen. Ko so me poslali po kladivo, sem jim prinesel košček gume. Z njo so me tako pretepli, da sem mislil, da so mi odtrgali del zadnjice.

Srečal sem sovaščana. Povedal mi je, da je tam tudi moj oče, in me peljal k njemu. Ko me je oče zagledal, je jokal kot otrok. Nekaj dni sem še lahko hodil k njemu, potem so me premestili v podružnico taborišča Buchenwald v Ohrdruf. Okoli 500 nas je bilo, od jutra do večera smo gradili železnico. Po dveh tednih nas je ostalo le še kakih 30. Za veliko noč so to taborišče evakuirali, nas pa so med napadom pustili kar v kamionu. Mimo Weimarja smo proti taborišču Buchenwald nadaljevali peš. Obnemogle so ustrelili.

Po dveh dneh so nas kakih 4000 strpali na zelo dolg vlak. Odpeljali naj bi nas nazaj v Dachau. Bili smo brez hrane, vodo smo pili iz jarkov ob progi; po obilnem deževju so bili na srečo polni. Peljali smo se mimo vasi in ljudje so nam dajali hrano, a stražarji so nam vse pobrali. Zjutraj in zvečer sva skupaj z nekim ruskim ujetnikom pobirala umrle in jih odnašala v zadnji del vlaka.

Po 22 dneh transporta. Veliko je bilo mrtvih, preživeli pa smo bili zelo šibki. Vhod v taborišče sem že poznal: levo je bil krematorij, desno pa barake. Štiri ali pet se nas je prijelo za roke, da smo skupaj vstopili skozi vrata na desno. Tam smo se zrušili na trinadstropne postelje. Zbolel sem za tuberkulozo, zato sem imel prostor čisto spodaj, da sem vse, kar sem izkašljal, lahko pljuval v veliko pločevinko.

Naslednji dan po prihodu so nas Američani rešili vsega hudega. Vojne je bilo konec, prinesli so nam hrano. A veliko ljudi je umrlo, ker so jim zaradi hrane počili želodci. Pripeljali so nam tudi dva esesovca, da bi se lahko znesli nad njima, kot so se Nemci znašali nad nami. Mnogi taboriščniki so ju kamenjali, tepli z vsem, kar so imeli v rokah, dokler sta stala na nogah.

Ulegel sem se in trdno zaspal. Očitno sem padel v nezavest. Čez 14 dni sem se zbudil v bolnišnici, kjer so me Američani okopali in preoblekli. Ponovno sem za nekaj tednov zaspal; tako sem se počasi okrepil. V bolnišnico sem prišel maja, domov sem se odpravil avgusta.

Najprej sem posedel pod orehom pred hišo. Vaščani so hodili k meni, nosili so mi hrano in pijačo. Imel sem le 36 kilogramov, zato me je čez nekaj dni sorodnik s konjem odpeljal v bolnišnico. Komandant je zajokal, ko je videl, v kakšnem stanju sem. Glej, hudiče, kaj so naredili iz človeka, je ponavljal. V sobo so me morali odnesti. Dobil sem vse, kar sem potreboval. Ponoči sem se zbudil, prosil sem za skodelico sladkorja in prinesli so mi jo. Na srečo sem imel apetit. Na božič leta 1945 me je zdravnik poslal domov za en teden, kasneje za en mesec, potem za pol leta, dokler mi ni bilo več treba v bolnišnico.

Ne, očeta so ubili.

Nikoli nisem izgubil upanja, da bom prišel domov, ne glede na to, kako šibak sem bil.

Petkrat sem bil tam – na slovesnostih ob obeležitvi osvoboditve. Vsako leto mi pošljejo tudi novoletno voščilnico.