Razlag je pravzaprav več, od tega, da gre za ostanke slovanskih izročil klicanja novega življenja, do obeleževanja delavskih vstaj in revolucionarnega vrenja. A pravi razlog tiči v turških vpadih. Kresovi so v bistvu velikanske starodavne preproste naprave za prenašanje informacij, so pravi slovenski Stonehenge. Ekonomisti bi celo rekli, da so to institucije za zniževanje transakcijskih stroškov delovanja sistema ekonomskih izmenjav in alokacije redkih dobrin. V 15. in 16. stoletju so namreč Turki nenehno vpadali na območje današnje Slovenije, kjer je v bistvu divjala prava 200-letna vojna, pravi mali evropski Afganistan. Turki so pobijali, zasužnjevali ljudi, zažigali vasi, ugrabljali fante in dekleta ter rušili vse pred seboj. V teh dvesto letih smo bili Slovenci številčno podrejeni, prepuščeni samim sebi, na milost in nemilost divjim Turkom in preganjani kot divje zveri iskali zavetja visoko v osrčju naših gora. Slovenci smo tako na vrhu hriba organizirali stražo in takoj, ko smo opazili Turke, smo na vrhu hriba prižgali kres, ki so mu potem sledili ostali. S tem smo posvarili druge in ljudje so začeli panično bežati iz dolin in vasi visoko v varno zavetje gozdov, utrjenih cerkvic in gora. Kresovi so tako igrali podobno funkcijo kot indijanski dimni signali v dobrih starih vesternih, pri čemer vsi dobro vemo, kako so končali ubogi Indijanci.
Predstavljate si lahko takratnega Janeza, Martina ali Primoža, kako pridno in mukotrpno v potu svojega obraza obdelujejo svojo njivico, vinograd, ko iznenada na vrhu bližnjega hriba ugledajo zlovešči ogenj. Hipoma prenehajo z delom, panično odvržejo orodje, stvari, pograbijo svoje majhne, kričeče otroke in začno v svojih bornih oblačilih teči za svoje življenje visoko v bližnji hrib in varno zavetje visoko obzidane cerkvice. Vsako odlašanje ali trenutek nepozornosti jih je pri tem stalo življenja. In to se je ponavljalo iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto, iz generacije v generacijo, pozimi in poleti, celih dvesto petdeset let. Ta nenehna in popolna negotovost, nenehen strah, nenehno bežanje in skrivanje so se nam skozi stoletja potem počasi kot pijavke zalezli pod kožo, se korak za korakom nepovratno zapisali v naš kolektivni spomin, v naše gene, v našo kulturo in vzorce obnašanja. V pogojih takšne nenehne negotovosti in strahu, nenehnega bežanja in skrivanja enostavno ni bilo nobene možnosti za tvorbo večjih urbanih središč in mest, za razvoj kakršne koli naprednejše oblike kmetijstva, trgovine, industrije, rokodelstva, moderne znanosti ali inovacij. V tem času, ko so recimo zahodne nacije ustvarjale velika urbana središča, prvo industrijo in univerze, zagotavljale nedotakljivost lastninskih pravic, vpeljevale najrazličnejše pravne instrumente, ki so omogočali sistem sekvenčnih izmenjav, ko so Angleži vpeljali protimonopolno zakonodajo, Nizozemci pa ustanovili prvo borzo in delniško družbo ter učili dvostavno knjigovodstvo, ter s tem ustvarjali blaginjo in bogastvo, smo mi bili v nenehnem begu za svoje življenje in svobodo ter skrivanju pred neusmiljenimi Turki. Ta popolna negotovost in večni strah, odsotnost kakršni koli lastninskih pravic, saj so ti lahko Turki recimo že naslednji dan pobrali ali požgali ves pridelek in te odpeljali v suženjstvo, sta odpravila še tiste zadnje vzpodbude za produktivno vedenje, urbanizacijo, razvoj gospodarskih in pravnih ustanov ter inovacij in z njimi povezanim gospodarskim napredkom in blaginjo. Da bi preživeli in zmedli Turke, smo se tako verjetno slej ko prej odločili za popolno individualnost, razpršitev naših naselbin, za popolno atomizacijo naših bivanjskih in vedenjskih vzorcev. Zanimivo, v ekonomiji je takšna razpršitev neučinkovitejši odgovor na ultimativno tveganje, ki se ga nikakor ne da preprečiti oziroma zanj ne obstaja nikakršno zavarovanje.
Dandanes so vsi ti prastari vzorci, verjetno na nezavedni ravni, še vedno z nami, in ko se tako peljete po Sloveniji, vas zbode prav neverjetna, v Evropi edinstvena in danes zelo čudaška ter izjemno draga in neučinkovita razpršenost poselitve. Naša domovanja tako stojijo povprek in počez, na najbolj strmih in nedostopnih pobočjih, obzidana z visokimi ograjami v varnem zavetju gozdov. Večja urbana mesta doživljamo kot nevarne tujke in komaj čakamo konca tedna, da se spet zatečemo v varni objem narave in gora. Kajti le tam v naših gorah, na vrhovih vinorodnih hribčkov, v skritih pravljičnih dolinah se počutimo zares domače in varno. Le tam postanemo tisti pravi, tisti z velikim srcem. Podobno atomizirana je tudi organiziranost naše celotne družbe, občin in države, podobni so naši vsakodnevni vzorci obnašanja, bivanja in delovanja. Patološki strah pred vsem tujim, negotovost, pesimizem, individualizem in previdnost sta po petsto letih še vedno z nami. Čas je že, da enkrat za vedno iz sebe preženemo tega turka!
