Nekateri poklici brez dvoma nosijo posebne vrste odgovornost. Mednje zagotovo sodi delo sodnikov, ki s svojimi odločitvami pogosto močno zaznamujejo življenja tistih, ki se znajdejo v takšnih in drugačnih postopkih, zato bi upravičeno pričakovali, da se sodnikom in njihovi visoki strokovnosti posveča čim več pozornosti. Denimo prek različnih izobraževanj in usposabljanj, saj je od tega odvisno tudi stanje pravne varnosti pri nas. A država na tem področju ravna v nasprotju s pričakovanji. V zadnjih letih je vse bolj skopa. Sredstva v ta namen so se namreč skrčila za kar dve tretjini, tako so sodniki vse bolj prepuščeni sami sebi ter lastni motiviranosti in angažiranosti, čeprav sta po prepričanju predsednice sodniškega društva Janje Roblek izobraževanje in kakovostno delo močno povezana: »Samo znanje je tisto, kar sodniku daje suverenost, strokovno odločnost in moč.«
Tudi o sporočilih govorice telesa
Izobraževanje sodnikov in sodnega osebja je v največji meri v domeni Centra za izobraževanje v pravosodju, ki deluje v okviru ministrstva za pravosodje. Preko seminarjev, delavnic in posvetov v centru se sodniki seznanjajo z zakonodajnimi novostmi in novostmi v sodni praksi, obravnavajo zahtevnejša pravna vprašanja za poenotenje sodne prakse, medtem ko instančna sodišča opozarjajo na napake, ki jih pri svojem delu naredijo prvostopenjski ali višji sodniki, pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu. Izobraževanja in posveti so običajno razdeljeni po posameznih pravnih področjih (kazensko, gospodarsko, pravdno…), osrednji del usposabljanj pa vsako leto predstavljajo tako imenovane sodniške šole, na katerih sodniki in strokovni sodelavci obravnavajo tudi primere iz prakse in si med seboj izmenjujejo izkušnje ter dobre in slabe prakse.
Med podrobnim pregledom vseh izobraževanj, ki so ga za nas pripravili na ministrstvu, je mogoče najti zanimiva, pa tudi nekatera morda nepričakovana usposabljanja, denimo delavnice simulacij glavnih obravnav in zaslišanj prič za sodnike začetnike, seminarje o javnem nastopanju za sodnike in tožilce, o sporočilih govorice telesa in prepoznavanju teh sporočil pri sodniškem in tožilskem delu, o pisanju sodb in uporabi slovenščine v pravnih pisanjih, pa tudi tečaje o angleški pravni terminologiji. Po uradnih podatkih je v zadnjih letih vse več izobraževalnih dogodkov za sodnike in sodno osebje, vse več pa je tudi udeležencev.
Preobremenjeni za izobraževanja
A to je zgolj svetlejša plat zgodbe, v sodniških vrstah pa prevladuje drugačen vtis. »V zadnjih letih so se možnosti za izobraževanje močno zmanjšale, sploh kar se tiče kakovostnejših usposabljanj, ki so plačljiva. Precej predavanj, ki so nam preko centra za izobraževanje na voljo zdaj, pa je nepotrebnih ali pa niso na dovolj visoki ravni, dostikrat tudi zaradi ne najboljših predavateljev,« je povedala ena od ljubljanskih sodnic (ki ne želi biti imenovana, ker naj se sodniki v javnosti ne bi izpostavljali s svojimi mnenji). Priznava, da so nekatera usposabljanja zanimiva in koristna, denimo jezikovni tečaj, delavnica o govorici telesa ali pa vsakoletna sodniška šola, a resnično pomembnih izobraževanj je občutno premalo. Drug ljubljanski sodnik poudarja, da so ob novostih v sodni praksi ali ob spremembah zakonodaje sodniki odvisni predvsem od svoje zagnanosti. »Znotraj našega sodišča že nekaj let funkcioniramo tako, da običajno kar vodje oddelkov sodnike opozarjajo na novosti ali novo sodno prakso višjega in vrhovnega sodišča,« nam je zaupal.
Najbolj celovito sliko o problemih sodniškega izobraževanja ima kot predsednica stanovskega društva zagotovo Janja Roblek, ki pritrjuje ugotovitvi, da sodniki novo prakso utirajo samo na podlagi svojega znanja, izkušenj in angažiranosti pri študiju novosti. Pri čemer problem vidi tudi v rokohitrskem spreminjanju zakonodaje: »Žal kultura spreminjanja zakonov pri nas ni takšna kot v tujini, kjer zakonodajo običajno spreminjajo počasneje in v dogovoru z drugimi deležniki. Pri nas to dostikrat deluje kot gašenje nekega požara, čeprav je jasno, da bi morali zakone spreminjati na podlagi resnih analiz.«
Zmanjševanje sredstev za izobraževanje se po njeni oceni zagotovo pozna, ob čemer bi se morali zavedati, da se s tem žaga vejo, na kateri sedi sodstvo. Z usposabljanji preko Centra za izobraževanje v pravosodju je zadovoljna, tudi zato, ker ima društvo že nekaj časa pomembno vlogo pri izbiri vsebin predavanj, največji manko pa opaža pri plačljivih izobraževanjih, ki so izjemno kakovostna, a se jih slovenski sodniki zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo udeleževati. Predvsem različnih seminarjev, pri nas in v tujini, pri katerih že stroški kotizacij običajno znašajo nekaj tisoč evrov, a po besedah Roblekove za sodnike predstavljajo dodano vrednost in bi nedvomno pripomogli k boljšemu delu.
