Bulc je gledališko pot začel v amaterskem gledališču, svojo poetiko pa gradi med dramskim in postdramskim; doslej je režiral zgledno število predstav, ki so se navdihovale tako pri Cankarju (Vse o Ivanu) kot v fenomenu izseljevanja v tujino (Gremo vsi!). Njegov odnos do gledališča je ljubeč in ironičen hkrati: »V procesu delanja predstave si večino časa želimo hoditi po robu, želimo si, da bi bili ekscesni, vendar lahko na koncu dobimo čisti dolgčas.«
Zakaj predstava po romanu Novo mesto?Predlog zanjo je dal Matjaž Berger, direktor novomeškega Anton Podbevšek Teatra, saj letos zaznamujejo 650. obletnico Novega mesta. Roman smo nato v procesu uporabili kot readymade objekt, kot inspiracijo ter kot vir besedil in motivov, po katerih je nastala predstava.
Od kod je v predstavo vstopil duchampovski readymade? Kaj nam ta dodatek v naslovu pove o sami uprizoritvi?Novomeško pomlad in takratne umetnike, o katerih piše Jarc v romanu, posredno postavljamo v odnos do sočasnega dogajanja, ko začne Marcel Duchamp na drugem koncu sveta proizvajati svoje readymade objekte. To je en vidik, kako kontekstualizirati dogodek novomeške pomladi, ki je po eni strani razumljen kot avantgarden, po drugi pa kot tradicionalističen pojav. V predstavo pa smo vključili določene predmete in video, ki jih uporabljamo kot readymade.
Kako pa so umeščeni v predstavo konkretni sodelujoči novomeški umetniki s svojimi zasebnimi zgodbami?V Jarčevem romanu me je pritegnila središčna situacija, ne pa sama zgodba. Gre za srečanje raznorodnih umetnikov, ki samostojno ustvarjajo in vplivajo drug na drugega. V takšen kontekst sem želel postaviti svojo ekipo, torej nastopajoče v predstavi. V uprizoritvi Novo mesto – Readymade nastopamo skoraj vsi sodelujoči, tudi režiser, scenograf, koreografinja, dramaturginja in drugi, ki jih navadno ni na odru. Skušali smo ugotoviti, kako uprizarjati vplivanje med raznorodnimi ustvarjalci oziroma kulturnimi delavci.
Razlika med nekoč in danes pa je vendarle ta, da je novomeška pomlad vzniknila nekako spontano, iz nerežirane nuje, v primeru predstave pa so ustvarjalci povabljeni k udeležbi.Vedeti je treba, da kakšna posebna sinergija med akterji novomeške pomladi ni obstajala. Vseeno je šlo za izjemno raznorodne avtorje, ki so bili za nazaj združeni pod krovno blagovno znamko novomeške pomladi. Večina je ustvarjala zelo kratko obdobje v mladosti, nato pa zapustila umetniške vode. Podobnosti z ekipo naše predstave je malo, je pa res, da smo nekateri skupaj hodili v osnovno ali srednjo šolo in da je Novomeščanov med nastopajočimi več kot polovica.
Dramaturginja Andreja Kopač je ob predstavi zapisala, da boste skupaj ustvarili »še eno uspešno novomeško zgodbo«. Je to ironična izjava?Izjava o »še eni uspešni novomeški zgodbi« je lahko mišljena ironično ali zelo zares. Ta poved je umeščena v predstavo in nočem razkrivati, kako. Lahko pa rečem, da isto zgodbo nekdo vidi kot uspeh, drug kot polom. Kar zadeva novomeško pomlad, se lahko recimo vprašamo, ali gre za spektakularno zgodbo o nekem umetniškem uspehu, avantgardnem preboju ali zgodbo o večinoma tradicionalistično usmerjenih umetnikih in njihovih propadlih umetniških karierah. O tem, kako njeni akterji zacvetijo bolj sami zase, a tudi hitro ugasnejo.
V predstavi torej nastopajo tudi ljudje iz zaodrja. Kaj vas na tovrstnih sodelovanjih posebej privlači?V takšnih sodelovanjih si lahko še bolj privoščim poigravanje z napakami, kar me izjemno intrigira. Seveda si takšno metodo lahko privoščim tudi, kadar režiram poklicne igralce, a gre za čisto drugačno situacijo. V gledališču me nasploh zanima napaka, zdrs. Napake iščem, dopuščam, spodbujam in »vrežiram« v predstavo; privlači me napaka kot izhodišče za nadaljnje delo. Neigralci, na primer, nikakor ne moremo prilesti do zadovoljive ravni igranja, kar bi koga potrlo, mene pa privlači. Zavestno dopuščam in dodajam spodrsljaje in slabosti ter z njimi ravnam kot z orodjem – kam lahko pripeljemo predstavo, v kateri plešejo ljudje, ki ne plešejo, kjer igrajo neigralci... To je zame izjemno dragocena režijska situacija. V tem smislu je tudi tokratna predstava odprta: zavedamo se namreč, da v izvedbi ne dosegamo vrhunske ravni, a verjamem, da lahko takšna predstava učinkuje močneje kot pa neko vrhunsko spolirano delo. Mogoče je tako, ker je bil moj prvi stik z gledališčem vendarle amaterski. Trk med amaterizmom in profesionalizmom, tudi v izrazoslovju, me privlači, vznemirja. Gre za razmerje med kontrolo in sprostitvijo.
Dramska besedila so na neki način že preverjena. Kaj pa takrat, ko snujete predstavo na podlagi česa drugega – kako veste, da imate idejo, ki je uprizorljiva in zanimiva?Pravzaprav ne vem. Nikoli ne vem, kakšen bo rezultat. Lahko me zagrabi neka ideja, ki me zlepa ne spusti, kar je optimalno. Pride pa seveda tudi kakšna ponudba ali predlog, v katerega ne verjamem povsem, vendar dovolj, da vem, da je zadevo mogoče izpeljati. Včasih je treba pač samo plačati položnice in tako postanem režijska prostitutka, rent-a-režiser. Ampak tega je malo; v veliki večini primerov sem pocestnica, ki seksa iz čistega užitka. Kajti predvsem in najprej gre za užitek, ljubezen. Rad režiram, ne glede na to, od kod pride snov.
