Z (zlasti scensko) umetnostjo se sicer ukvarja že precej časa tako je bil že leta 1993 med ustanovitelji Dejmo stisnt teatra, v katerem je igral in režiral, pripravil je tudi več intermedijskih projektov, precej pozornosti pa je vzbudil s svojo štiri leta trajajočo eksperimentalno avtorsko gledališko raziskavo No History/Know History, ki jo je lani sklenil z Zadnjo egoistično predstavo in za katero je letos dobil tudi nagrado zlata ptica.

Kako je nastal projekt No History/Know History?

Celotno šolanje na akademiji je usmerjeno k dramskemu v gledališču. To so čisto odkrito priznavali tudi profesorji, nihče od njih ni trdil, da je to šola, ki bi spremljala aktualne gledališke trende. Seveda me zanima tudi dramsko gledališče, toda hitro sem spoznal, da se bom moral v primeru, če bi se hotel ukvarjati s sodobnejšim tipom gledališča, tega lotiti sam. Tako je nastala vrsta eksperimentalnih, v sebi zaključenih projektov, ki pa so se na koncu zlili v neko sklenjeno celoto, nastajajočo vsa štiri leta mojega študija. Ta proces sem pozneje poimenoval "samošolanje".

V kolikšni meri je to raziskavo določalo razmerje do akademijske institucije in njenega izobraževalnega procesa? Je šlo pri tem, vsaj do neke mere, tudi za nasprotovanje tamkajšnjemu načinu poučevanja?

Pravzaprav sem vedno menil, da je treba moje iskanje razumeti v povezavi z akademijskim procesom, med njima je vladal vzajemen odnos, medsebojno dopolnjevanje. Zato ne bi mogel reči, da je šlo zgolj za nasprotovanje, saj sem se hkrati ves čas šolal na akademiji. Želel sem si pridobiti čim več znanja in del tega sem pač dobil po običajni poti, del pa skozi pridobivanje izkušenj v nekem, če lahko tako rečem, vzporednem izobraževalnem modelu. Res pa je, da so nekateri moje predstave dojemali kot neposredno kritiko akademije to je seveda mogoče, če se na njih gleda izolirano in se ob tem ne upošteva mojega istočasnega obiskovanja prav te institucije.

Verjetno je tak pogled temeljil tudi na dejstvu, da so vaši projekti pogosto vsebovali stališča, ki jih je bilo mogoče razumeti kot izrazito kritična do akademije. Če se ne motim, je bil že prvi dogodek v seriji No History/Know History navezan na izjavo nekega profesorja, ki je študentom odsvetoval naporno prebiranje knjig o teoriji in zgodovini gledališča...

Seveda se marsikaj v teh predstavah nanaša neposredno na akademijo, tudi na dogodke in osebe na njej, toda to je le majhen del, ki je pri posameznih projektih te raziskave različno izrazit. Tu so še druge plasti, ki so zaradi te močne referenčne točke morda ostajale v senci, a utegnejo biti pomembnejše: šlo je tudi za raziskovanje različnih načinov produkcije, tehnik dela z igralcem... Pripomniti pa moram, da je moj način delovanja res nekoliko shizofren: rad počnem več stvari hkrati, pa četudi se nekatere od njih morda med seboj vsaj na videz izključujejo; ukvarjam se tudi z intermedijsko umetnostjo, jo pogosto prepletem z gledališčem, drugič se lotim izrazito komedijskega, celo "komercialnega" gledališkega projekta ali česa tretjega. Pravzaprav v tej nedoločljivosti in razpršenosti, ki ne omogoča predalčkanja, vidim smisel svojega dela.

S predstavo Paraziti, uprizorjeno v SLG Celje, ste pred kratkim kot režiser debitirali tudi v institucionalnem gledališču. Kako ste se počutili v projektu, ki je bil najbrž bolj "standarden" od vaših prejšnjih?

Ker je šlo za režijo vnaprej določenega besedila, je bilo seveda vse skupaj podobno tistemu, kar smo počeli na akademiji, toda v samem procesu dela sem morda celo bolj črpal iz svojih dotedanjih eksperimentalnih praks. Reči moram, da je bila to zelo koristna izkušnja, saj sem dobil priložnost, da sem te prijeme prvič preizkusil v dramskem gledališču znotraj neke institucije in obnesli so se presenetljivo dobro, tudi delo z igralci je potekalo v zelo prijetnem vzdušju. Pri tem sem spoznal, da niti ni pomembno, ali delaš v instituciji ali zunaj nje razlika je samo v tem, ali slediš lastnim avtorskim težnjam ali nekim nejasnim pričakovanjem s strani gledališča, občinstva ali kogar koli že. Zato delo znotraj institucije za moj pristop ni ovira, v nekaterih pogledih je morda celo prijetnejše.

Čemu se nameravate posvetiti v prihodnje?

Neposredno raziskovanje gledališča je zame zdaj zaključeno; v prihodnjem letu dni me bo zanimalo "politično", in sicer v najširšem smislu od političnega gledališča do aktualne politike. V okviru Dejmo stisnt teatra režiram novo komedijo, nadaljevanje Diareje pod Slovenci, ki bo tematizirala aktualno politično situacijo pri nas, v Mestnem gledališču ljubljanskem bom pripravil politično satiro po romanu Philipa Rotha, spomladi pa se bom v produkciji Maske in koprodukciji Male Drame lotil še projekta na temo slovenske nacionalne identitete Slovenec Slovenca gori postavi.