Povojno obdobje je na ruševinah celine združilo jedro evropskih mislecev v oblikovanje gospodarske povezave, ki je zvenela kot razumljivo neideološko stičišče premagovanja odprtih ran po največji moriji na evropskih tleh. Postopna širitev integracije in njeno poglabljanje sta večala prostor ekonomskega blagostanja, rušila predsodke sobivanja z nekdanjimi sovražniki, krepila strpnost in multikulturnost. Evropska unija je postala največji in najuspešnejši mirovni projekt po drugi svetovni vojni. Kapitalu in gospodarskim interesom je uspelo pokončati ostanke fašizma na evropski periferiji. A sposobnost nevtraliziranja tlečih nacionalističnih antagonizmov je v EU trčila ob zid realnosti vsaj dvakrat. V času evropske pomladi narodov, ko se je vzhodni blok ob kolapsu Sovjetske zveze otresel komunizma, je nemočno spremljala razplamtevanje jugoslovanske tragedije. Dobro desetletje pozneje se je z gospodarsko krizo zatresla v temeljih solidarnosti. Z ostrimi varčevalnimi ukrepi je celotno generacijo mladih na evropski periferiji pahnila med izgubljeno generacijo, ki je izgubljala upanje za dostojno življenje.
Že pred krizo padajoča podpora evropskim inštitucijam je tako dobila zgolj pospešek. Zaupanje državljanov v bruseljske uradnike in etablirane stranke na nacionalnih političnih parketih Unija sedaj poskuša ponovno vzpostaviti s precej čarodejskimi prijemi gospodarske politike. Evropska centralna banka je rekordno sklestila obrestne mere, evropska komisija pa še vedno močno prisotne gospodarske nacionalizme poskuša blažiti s sprejemanjem sektorskih strategij gospodarskega okrevanja. Te so nujno potrebne, če želi z virtualnim kapitalom uloviti vlak oživljanja gospodarstva. Junckerjev investicijski sveženj naj bi neodvisno od želja posameznih držav članic zasebne vlagatelje prepričal o tveganih infrastrukturnih naložbah. Toda posamezne prestolnice in evropski parlament v brk poskusom večanja moči komisije že terjajo več teže pri določanju prednostnih investicijskih projektov.
Osredotočenost na gospodarska vprašanja ostaja temelj iskanja zbledele identitete Evropske unije v preteklih letih. Negativno se zažira v zunanjo politiko, kjer osemindvajseterica deklarativno vztraja pri svojih zavezah glavnega zagovornika človekovih pravic na svetu, čeprav so njene članice z režimi dvomljivega demokratičnega predznaka pripravljene sklepati donosne posle. Poskusi politične stabilizacije integracije so prav tako postali priročen izgovor za zaustavitev širitvenega procesa, skrbi glede še vedno krhke ekonomske revitalizacije pa močna cokla pri iskanju rešitve za utapljajoče se migrante v Sredozemskem morju.
Sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne Evropa ne leži v ruševinah. Njeni prvotni ideali in stremljenja ostajajo cilji, za katere si bo vedno znova morala prizadevati vsaka generacija.
