So poklici, kjer ni prostora za sprenevedanje. Znaš ali ne znaš, hočeš ali pa nočeš. In so ljudje, ki že na prvi pogled sporočajo, da svoj posel preprosto obvladajo. Anton Ziherl - Tone iz Spodnjih Bitenj pri Kranju je gotovo tak človek. Čeprav ga vsi poznajo kot Mlinarja, se njegovo podjetje – imenuje se seveda Mlinar – ukvarja s predelavo lesa. Ime ni naključje. Kjer danes pojejo žage, so namreč nekoč mleli moko.
Nekje med rezkim zvokom žag, med skladovnicami desk je vedno tudi on. Težko zgrešiš njegovo pojavo in nasmeh. Mlinarja in tisto, kar zmore, poznajo in cenijo mnogi. Ker s svojo pojavo naredi vtis, ker je dedec, ki nekako sodi k tistemu, kar počne. Od lesa živi, z lesom dela, o lesu veliko ve in rad pove.
S kmetije v avtomehanično delavnico in nazaj
Do Mlinarjevih se pride skozi gozd, delajo dobesedno tam, kjer jim pod nebo raste kruh. Anton Ziherl vas bo pričakal pred galerijo svojih izdelkov, ki jim rad vdihne kanček sebe. Nekaj novega, ker se tudi les tako dobro zna spremeniti v uporabne predmete, sploh v Ziherlovih rokah, zaradi katerih so Mlinarjeve ograje, klopi, mize in drugi izdelki postali znani. Pravi, da mora do sto tisoč evrov zaslužka ustvariti zgolj zato, da zagotovi vsaj osnovne plače. Čeprav je to vedno težje, nič ne jamra, ker to preprosto ni v njegovi naravi. Zdi se, da raje dela kot govori. Čeprav zna tudi stavke in misli razžagati tako, da se sestavijo v smiselno celoto. Kot je po svoje smiselna njegova pot fanta iz kmečkega okolja, ki je kot mnogi mladi videl prihodnost v »šraufanju« in postal avtomehanik. Preskok do lesa je namreč za mlade iz kmečkega okolja manj vznemirljiv in privlačen kot za druge: kmet in gozd sta namreč pogosto neločljivo povezana.
Ziherlova avtomehanična kariera ni trajala dolgo, družinska kmetija je ostala, nekdanji mlin pa je na koncu postal žaga. In Anton Ziherl je postal obrtnik. Pravi, da je bilo v socializmu lažje. Ko je kaj naredil in prodal, je vedel, koliko bo od računa vzela država in koliko bo ostalo njemu. Ima občutek, da mu je takrat ostalo več, danes pa se duši v papirjih. Ko bere, da je prihodnost Slovenije les, se le nasmehne. Pove zgodbo znanca, ki Arabcem prodaja vodo, a mu kljub želji bogatih kupcev pri nas ni uspelo zbrati lesa za ladjo, da bi ga tam prodali. Ko se je s skupino obrtnikov podal na obisk avstrijskih predelovalcev, je hitro dojel, kje je lesna panoga pri nas in kako dolga pot jo še čaka. Navdušilo ga je, da Avstrijci znajo združiti vse, žago povezati z elektrarno, najboljšo tehnologijo pa s tradicijo.
Kreditom se je izogibal
Kljub krizi v industriji z lesom že desetletja preživlja svojo družino. Kakšne posebne skrivnosti nima. Če ni morda skrivnost ta, da je s kmečko pametjo nekega dne dojel, da se bo vse spremenilo in da ni modro najemati visokih kreditov. Danes je na srečo brez dolgov, sam svoj gospod, kot se reče. Kljub temu ne živi brez bolečin - zaradi težav s hrbtom mora pogosto na masažo in takrat maserje presenetijo predvsem njegova otekla stopala. Če so bila prejšnji dan petnajst ur v gojzarjih, drugačna ne morejo biti, je prepričan Ziherl.
O politiki nič kaj rad ne govori, zato ne preseneti, da zgolj zavije z očmi, ko mu jo omenimo. Po drugi strani pa ga veseli, ko vidi mlade, kako veliko željo imajo do dela in kako so ambiciozni. Po njegovem mnenju jih je kriza le še spodbudila. Ko nehava klepetati in spet zapoje žaga, pride k Ziherlu po meter fantič, njegov nečak. Stric mu »posodi« meter, fant pa na zoprno vprašanje tujca, kaj bo, ko bo velik, odgovori: »Sem najmlajši, verjetno bom kar kmet!« Tonetova žaga zapoje, vse se vrne v ustaljen, umirjen vsakdanji ritem.
