»Na slovenskem trgu je veliko hrane deklarirane kot slovenske, v resnici pa gre za tujo hrano,« je prepričan Jože Podgoršek, letos prvič imenovani varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. To niti ni presenetljivo. Čeprav zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami velja že od leta 2007, ga po opozorilih več naših sogovornikov pri hrani še zdaleč ne izvajajo dosledno.
Največ nepravilnosti pri svinjini
Po pojasnilih direktorice Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij Tatjane Zagorc pristojnost izvedbe zakona med kmetijskim in gospodarskim ministrstvom ni natančno določena. Medtem ko je pri izvedbi zakona za vsa področja, razen za hrano, pristojen Tržni inšpektorat RS, naj bi hrana sodila v pristojnost Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Ker gre za splošen zakon, pa slednja nadzora ne izvaja v skladu z zakonom o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, so pojasnili na kmetijskem ministrstvu. Namesto tega je nadzor nad kmetijskimi pridelki in živili določen s posebnim zakonom – zakonom o kmetijstvu. Med drugim so na upravi za varno hrano, pred njo pa pristojne institucije, obravnavali prisotnost dodanih sladkorjev in tujih encimov v medu, prisotnost nedeklariranega konjskega mesa v izdelkih iz izključno govejega mesa, zavajajoče navajanje kategorije oljčnega olja in zavajanje pri izvoru svežega sadja ter zelenjave.
Po oceni agrarnega ekonomista z ljubljanske biotehniške fakultete dr. Aleša Kuharja se največ nepravilnosti pri navajanju izvora blaga dogaja pri zelenjavi, sadju in svinjini. Pri svinjini gre morda za največji problem, saj je globalni trg v razsulu. »Če pride inšpektor v prodajalno, ne more vedeti, ali je mesar meso iz gajbic s tujim mesom preložil v gajbice z domačim mesom,« je opozoril Kuhar. Z njim se strinja tudi Zagorčeva. »Vse temelji na zaupanju,« je opozorila.
Po prevzemu Mercatorja se številni sprašujejo, ali v največji trgovski verigi pri nas dosledno navajajo izvor mesa. Še posebej zato, ker v Mercatorju zatrjujejo, da je vse meso, ki je naprodaj po rednih cenah, slovenskega izvora. Vprašanje, ki se zastavlja, je tudi, kaj v Mercatorju storijo z mesom, ki ga ponujajo po znižanih cenah, po izteku akcije, predvsem pa, ali se to meso ne proda kot slovensko po rednih cenah. V Mercatorju so zatrdili, da uvoženega blaga ne prodajajo po rednih cenah kot slovensko blago: »Po zaključku akcije meso v akcijski ponudbi ponujamo kupcem po akcijskih cenah, in sicer do razprodaje zalog oziroma do preteka roka. Izvor označujemo v skladu z zakonodajo, kar lahko pristojne službe preverijo kadar koli.« Poudarjajo tudi, da akcijsko ponudbo uvoženega mesa na prodajnem mestu jasno označijo z akcijskim označevalcem, da bi se izognili morebitnim nepravilnostim, pa v mesnicah tudi redno izobražujejo mesarje.
Sledljivost blaga na računih bi bila lahko konkurenčna prednost
Številni sumi o neustreznem izvoru blaga bi se lahko razblinili, če bi trgovci poskrbeli za sledljivost blaga vse do računa. To pomeni, da bi bil na izdanih računih naveden izvor blaga; zdaj je sledljivo le do vitrin oziroma do polic. Kot so pojasnili v Sparu, je zagotavljanje sledljivosti mesa na računih zelo kompleksen postopek, za katerega je potreben čas. Postopek namreč zahteva korenito spremembo sistema za prodajo prek delikatesnega pulta – od ločevanja mesa, dodatnih skenerjev pri mesarju (kjer se znova pojavi vprašanje same higiene) do dodatnih sledljivosti ter dodelave etiket že pri proizvajalcih in dobaviteljih. Po drugi strani pa so v Mercatorju zatrdili, da so tako pristojnemu ministrstvu kot tudi predstavnikom živilske industrije zagotovili, da so pripravljeni na uvedbo tako imenovanih masnih bilanc (količina nabavljenega blaga pri trgovcih bi se morala ujemati s količino prodanega blaga), ki bi bile uvedene na nacionalni ravni in bi vključevale vse trgovce.
Po pojasnilih Zagorčeve so predstavniki Mercatorja na mesni konferenci res pojasnili, da so pripravljeni podpreti masne bilance, a v praksi za njihovo uvedbo niso naredili ničesar: »To bi lahko sami storili, brez kakršnih koli pravilnikov. V tem primeru bi sledljivost blaga na računih lahko propagirali kot konkurenčno prednost.« V Engrotušu, kjer so pri poudarjanju kakovosti slovenskega blaga med najglasnejšimi, nam na vprašanje o sledljivosti izvora blaga na računih več dni niso odgovorili.
Za uvedbo masnih bilanc pa zanimanja niso pokazali niti v upravi za varno hrano. »Na dopis, ki smo ga poslali januarja o pravilniku za zagotavljanje informacij o izvoru določenih vrst mesa, se na upravi za varno hrano sploh niso odzvali,« je opozorila Zagorčeva. V zbornici kmetijskih in živilskih podjetij so med drugim predlagali, da bi moralo centralno skladišče v obratu prodaje na drobno ob prevzemu blaga preveriti skladnost navedb na deklaracijah z navedbami na dobavnicah. Hkrati bi morali trgovci voditi materialno knjigovodstvo, ki bi omogočalo nesporno sledljivost mesa od vira surovine do potrošnika ter bi omogočalo izračun obsega prodaje mesa po izvoru in posameznem dobavitelju.
Razen sumov, da trgovci o izvoru blaga zavajajo končne potrošnike, obstajajo tudi primeri, ko dobavitelji zavajajo trgovce. V Sparu so potrdili naše informacije, da jim je ena od večjih mesarskih družb iz Gorenjske (njeno ime hranimo v uredništvu) poskušala dobaviti slovensko meso, ki je bilo dejansko poljskega izvora. »Dobavitelja smo opozorili na doslednost pri navajanju pravega izvora mesa, dobavo spornega mesa pa zavrnili,« so pojasnili v Sparu. V skladu s študijo HACCP (gre za standarde vodenja varnosti živil) so dolžni vse morebitne sume potvorbe mesa prijaviti upravi za varno hrano, kar po zatrdilih Spara tudi naredijo.
