Naivne potrošnike zavajajo vsi členi prehranske verige. Za začetek posamezni kmetje, ki na svojih turističnih kmetijah ponujajo »domače«, čeprav živila izvirajo iz bližnje trgovine. Nadalje zavajajo prodajalci na tržnicah, ki sadje in zelenjavo pripeljejo z italijanskih veletržnic in ju prodajajo kot slovensko. Zavajajo tudi trgovci in njihovi dobavitelji, ki avstrijsko svinjino ali litovsko govedino kupcem ponujajo kot slovensko. Navsezadnje zavaja tudi minister Židan, ki sicer namenja precej proračunskega denarja za promoviranje hrane iz bližine, a ker je na trgu vse manj slovenske hrane, imajo od teh akcij še največ koristi oglaševalske agencije in televizije, ki predvajajo oglase za propagiranje hrane iz bližine. Živilska industrija, kmetje in potrošniki potegnejo najkrajši konec.
Ker fami o domačem, slovenskem ni sledila tudi povečana kmetijska proizvodnja, to s pridom izkoriščajo prekupčevalci, ki na vse, kar prodajajo, napišejo, da je slovensko. Celo na ekvadorske banane, kar kaže na veliko naivnost in neukost slovenskih potrošnikov. »Kdor je zrasel na asfaltu, ne more vedeti, kaj se dogaja v naravi, kdaj je sezona domačega sadja in zelenjave, kajti v velikih trgovskih centrih je vse leto na voljo vse,« v njihov zagovor pove ena od prodajalk na mariborski tržnici.
Te dni bi morale biti slovenske tržnice polne inšpektorjev, saj se začenja sezona slovenskih jagod, sledile jim bodo še češnje. Ko se namreč na trgu pojavijo prvi kilogrami domačih sadežev, je na vseh stojnicah nenadoma vse domače, prodajalci pa imajo – za potrebe inšpekcijskega pregleda – pripravljeni dve različni tablici z napisom, od kod izvira blago. Pred letom dni, ko so inšpektorji obiskali ljubljansko tržnico, se je v njihovo past ujela le ena prodajalka, ki je zlorabila slovensko poreklo in je v resnici prodajala italijanske jagode. Zalotili pa so jo zgolj zato, ker je sadje ponujala na treh stojnicah in po njihovem prihodu ni utegnila na vseh pravočasno zamenjati tablic z napisom države izvora. Drugi so to pravočasno storili.
Če bi inšpektorji na tržnice po Sloveniji kdaj zavili v zgodnjih jutranjih urah, bi naleteli na zanimive prizore: denimo na kombi z madžarsko registracijo, ki pripelje čebulo, krompir…, že pol ure kasneje pa je vse naprodaj kot slovensko. Na tržnicah imajo vse leto večje stojnice kmetije, ki med novembrom in aprilom nimajo lastnega pridelka, zato živila redno vozijo iz tujine, prodajajo pa jih pod oznako slovensko. Toda inšpektorji tudi v tem času redko zapustijo svoje pisarne, zato prevarantom ne morejo stopiti na prste.
Še več trikov, kako zavesti naivne kupce, vlečejo iz rokava trgovci. V svoje prodajalne jih vabijo z razkošnimi oglasi. V enem od njih nastopa znani gostinec, s čimer tuji trgovec ustvarja lažno podobo, da podpira domače dobavitelje živil.
Največ zlorab slovenskega porekla v trgovinah je pri mesu, predvsem svinjini, kar ne preseneča. Slovenija namreč proizvede le okoli 14.000 ton svinjskega mesa, več kot 40.000 ton ga uvozi. Toda v trgovskih vitrinah svinjine tujega izvora (uradno) skorajda ni. Redko kdo namreč na meso napiše, da je iz Avstrije ali Nizozemske, saj bi s tem odgnal kupce. Slovenska živilska industrija si zato že več let prizadeva za zagotavljanje sledljivosti izvora mesa in količinskih bilanc od hleva do maloprodajnega računa, toda zaradi velikega odpora trgovcev premikov na tem področju še ni na vidiku.
