Zadnjih nekaj dni je bilo groznih in takšno stanje se nadaljuje – ne zaradi moje osebne situacije, temveč zaradi grozot, ki smo jim priča tukaj, zaradi zgodb žrtev in pričevanj lokalnih ljudi in turistov; vsi smo v istem čolnu.
Čeprav je v prestolnici Katmandu umrlo že nešteto ljudi in številni še umirajo, so gorska območja države tista, ki pravzaprav najbolj trpijo. Medtem ko pišem to pismo, poslušam zvok helikopterjev, ki prevažajo ranjence v prenatrpane in finančno podhranjene bolnišnice. Ena od bolnišnic se je celo porušila in pod seboj pokopala vse paciente. Zdravniki odprte rane razkužujejo kar z viskijem, hodniki pa so polni čakajočih poškodovancev, ki jim ne preostane drugega, kot da v mukah čakajo na prostega zdravnika. Ti isti zdravniki so zelo verjetno tudi sami izgubili dom, vendar vseeno nadaljujejo delo.
Nekaj dni pred potresom sem se vrnil iz oddaljene gorske doline Jolmo, svetega kraja Guruja Rinpočeja. Potresov sem vajen, saj sem tri leta preživel na Japonskem, vendar takšnega z magnitudo 7,9 in ki bi trajal tako dolgo – 1 minuto in 15 sekund – še nisem doživel. Bil sem na prostem, v bližini sirotišnice Rokpa, in slišal krike otrok. Skrbniki so jih hitro spravili iz hiše, kjer smo naslednjih pet ur čakali, da siloviti popotresni sunki nehajo tresti tla.
Od ljudi, ki so preživeli potres, sem slišal, da so zravnane celotne vasi. Čeprav si vaščani med seboj po najboljših močeh pomagajo, se jim zaloge hrane hitro manjšajo, večina vode pa je nepitne. Če jim hitro ne priskočimo na pomoč, jim grozi lakota.
Prijateljica se je od nesreče že večkrat skušala prebiti v dolino Jolmo – vendar ni prišla daleč. Čeprav ima znanje zgolj iz prve pomoči, mora delovati kot prava zdravnica. Sprejemati mora težke odločitve, koga naj odpeljejo s helikopterjem in kdo lahko še počaka. Tistim, ki ostanejo, grozijo smrtonosne infekcije ali pa čakanje v bolečinah.
Izjemno so me ganile stoičnost, iznajdljivost in potrpežljivost Nepalcev. Res je, da se na spletu pojavljajo tudi zgodbe o porastu kriminala v tej stiski, vendar se Nepalci soočajo s situacijo po najboljših močeh. V deželi, ki jo je prizadela takšna katastrofa, je presenetljivo čutiti neverjetno mirnost. Taksisti še vedno opravljajo svoje delo, čeprav so se njihovi domovi spremenili v prah, njihove družine pa spijo v šotorih po mestnih parkih. Nihče ne ve, kako si bodo ponovno zgradili življenje, vendar jim to ne vzame volje, še vedno se nasmehnejo in vztrajajo.
S prijatelji smo zadnje tri noči preživeli v šotoru na teniškem igrišču. Drug ob drugem se gnetemo. Za menoj spi sedemletni menih Tulku, ki ga vsi kličejo Jangsi. Na moji desni je nepalska družina, na levi novi prijatelji z vseh vetrov. Na drugi strani šotora so nepalske družine, ki so izgubile dom – nekateri izmed njih so postali brezdomci že drugič v življenju.
Med tistimi, ki so izgubili dom, je čutiti veliko mero podpore. Najbolj neverjetno pa je, da od Nepalcev ali Tibetancev ni slišati niti ene same pritožbe nad nastalo situacijo... Niti ene... Ne vem, ali je tako zaradi budizma ali česa drugega v njihovi kulturi – vsekakor pa je to vredno občudovanja in na neki način ponuja tolažbo tudi vsem nam. Vsi se lahko iz tega nekaj naučimo.
Svetovni mediji bodo to katastrofo kmalu pozabili, vse družine in številni drugi, ki sem jih srečal tukaj, pa bodo kmalu izpostavljeni monsunskemu deževju, naposled pa še hudi zimi. Brez vaše pomoči nimajo veliko možnosti za preživetje.
Tom Greensmith
*Tom je mlad Anglež, ki študira tibetanščino. Z učenjem tega jezika je začel že doma, svoje znanje pa je letos najprej nadgrajeval v indijski Dharamsali, kjer živi veliko tibetanskih beguncev, nato pa še v Nepalu.
