Tako njegov 93-letni oče kot tudi njegov brat ter bratova vnukinja, ki je stara komaj dva tedna, trenutno bivajo na prostem. »Moji svojci so imeli sicer veliko srečo, da so ostali živi, a preživljajo težke dni. Vsega nujnega primanjkuje, ni elektrike, prekinjena je večina komunikacij. Na srečo je v njihovi bližini zasilna kuhinja, v kateri pripravljajo najnujnejše obroke.
Česa najbolj primanjkuje?Trenutno najbolj primanjkuje vode. Iz vodovoda v Katmanduju že doslej ni bila pitna, po potresu se je to še poslabšalo in vso vodo je treba prekuhavati. V Katmanduju je močno deževalo in ljudi na prostem pošteno namočilo. Ni odej, toplih oblačil, šotorov, kjer bi se lahko pogreli, ljudje so premraženi.
Ali pomoč že prihaja do njih?Počasi. Potres je prizadel večji del ozemlja Nepala in vlada se je morala odločiti, kdo pomoč najbolj potrebuje in kam jo bo najprej poslala. Govoril sem s kolegom, katerega starši živijo v mestu Gorkha, kjer je bil epicenter potresa. Povedali so, da je tam vse porušeno. Trenutno je vse še precej kaotično, saj zaradi tega, ker so se tla tudi po glavnem sunku ves čas tresla, še ni bilo mogoče povsem organizirano delovati.
Danes zjutraj so nekatere televizijske postaje poročale, da mednarodna pomoč težko prispe do Nepala tudi zato, ker je katmandujsko letališče preobremenjeno. Zgodi se celo, da se letala po enournem kroženju vračajo v Indijo. Zaradi pogostih popotresnih sunkov naj bi bil letališki stolp občasno tudi brez nadzora. Vam je o tem kaj znanega?O tem nimam podatkov, toda generalni sekretar nepalske planinske zveze je povedal, da je koordinacija zelo otežena. Po mojih informacijah so na letališču tako vladne službe kot tudi nevladne organizacije, ki se trudijo, da bi pomoč, ki prihaja iz Indije, Pakistana, Kitajske in drugod, kar najhitreje lahko posredovale do tistih, ki jo najbolj nujno potrebujejo.
Katere so trenutno največje težave, s katerimi se sooča vaša vlada?Poskrbeti mora za to, da ljudje, ki so preživeli, kar najhitreje dobijo vodo in hrano, šotorov in drugih zasilnih bivališč še ni. Drug velik izziv je medicinska oskrba. Bolnišnice so polne in nujno potrebujejo medicinsko pomoč. Obstaja nevarnost epidemij, od nesreče sta zdaj pretekla dva dneva, pod ruševinami so še mnoge žrtve.
Ste bili v Nepalu vajeni hujših potresov?Zadnji močnejši je bil leta 1934. Ko sem bil pred nekaj leti v Nepalu, so ljudje govorili o tem, da je od takrat že dolgo in da se bodo tla zagotovo kmalu spet močno stresla. Toda kdaj, tega seveda nihče ni znal napovedati.
V potresu je bilo porušenih veliko poslopij Unescove svetovne dediščine, ki imajo tudi za Nepalce izjemen kulturni in verski pomen. Kako ljudje to sprejemajo?Nepalska kulturna dediščina je zelo obsežna, v 13. in 14. stoletju so namreč zgradili vrsto templjev, tudi kraljevo palačo, in zdaj je veliko tega porušenega. To so izgube, ki se jih ne da nadomestiti. Kljub temu upamo, da nam bo z mednarodno pomočjo uspelo ohraniti tisto, kar je še mogoče ohraniti, in obnoviti, kar se da obnoviti.
