Res je, medtem ko sem se mučila s tem izjemnim, enciklopedičnim romanom, sem začela opazovati lastne psihične procese med branjem, naenkrat me je bolj kot literarna kritika romana začelo zanimati, kako berem, na kaj se pri tem opiram, vede in nevede, in zakaj tega romana nikakor ne bi mogla brati na elektronskem nosilcu. Začela sem raziskovati književnost, ki nastaja prav za te nosilce, torej hipertekstualne romane, ki jih avtorji opremljajo s povezavami na druge strani, slikami, vizualnim gradivom in kjer so možna različna branja glede na izbiro povezav.
Ki pa se tudi ne bere veliko. Je zahtevnejša literatura na ekranu slabše berljiva?V raziskavah smo primerjali skupine otrok, ki so brali literarne tekste na papirju ali na elektronskih napravah, in pokazalo se je, da branje nekaj strani dolgih zahtevnejših tekstov na ekranu povzroča težave, celo takrat, ko je bil tekst na e-knjigi po dimenzijah in tipografiji povsem identičen tistemu v papirnati knjigi. Razlog za slabšo percepcijo je treba iskati v fizičnih, haptičnih in taktilnih lastnostih elektronskih nosilcev. Bralec očitno pogreša volumen, otip papirja, listanje, umanjka tudi vrsta nezavednih gibov, ki vsi morda igrajo neko vlogo pri zmožnosti mentalne obnove teksta. Še posebej veliko težav so imeli bralci na računalnikih pri vzpostavljanju kronologije, razporejanju elementov v tekstu, pri vsem, kar ima opraviti s časom in temporalnostjo. Zanimivo je torej, da razlike niso bile le v faktičnem spominu. Spomin na začetek romana je bil ravno tako slabši pri branju na e-knjigi.
Morda je težava tekstov na računalniku, da so vsi enaki, nič ne kaže na dolžino?Vsekakor se zdijo digitalni teksti bolj enaki, bolj ploski so, naprava je ista, ne glede na to, kakšne in koliko tekstov vsebuje, knjige pa se med seboj močno razlikujejo. Raziskavo bi radi razširili na romane različnih vrst, take z močno zgodovinsko časovno zaznamovanostjo in druge, na primer lahkotnejše kriminalke, ki se že zdaj kažejo kot najbolj primerne za e-knjigo in se jih tudi največ proda. V nobenem primeru pa ne moremo več mimo ugotovitev psihologov in nevroznanstvenikov, da del možganov, ki ureja čustva in podzavest, igra veliko večjo vlogo v naših na videz racionalnih, odločevalskih in kognitivnih procesih, kot smo mislili doslej. Upoštevati je denimo treba fenomena, ki ju imenujemo kognitivna in haptična disonanca. Obe preiskujejo predvsem pri analizi potrošniških reakcij: zakaj na primer izberemo te in ne onih špagetov, kakšno vlogo ima videz izdelkov na naše odločanje. Haptična disonanca pa je verjetno v igri pri branju na kindlu. Bralci pravijo, da je občutek drugačen, neresničen, da pogrešajo občutek papirja, njegov vonj, na nujno zavestno, zaznav, ki spremljajo branje, se ovedo šele, ko te umanjkajo. Presenetljivo pogosto smo v teh raziskavah videli, da študenti pri tekstih, ki jih morajo zares natančno prebrati, zahtevajo papirnato inačico, če ne knjigo, pa vsaj print. Ne le zato, da si podčrtujejo in dopisujejo na robove, ampak ker jim ta fizična navzočnost daje kognitivno podporo; kot bi vednost, ki je utelešena v fizičnem predmetu, omogočala lažji dostop, in to ne glede na to, da je seveda na računalniku ves čas dostopna.
Branje je torej veliko več kot zgolj očesno sledenje črkam?Veliko več. Vse premalo se zavedamo čutne interakcije in tega, kako zelo smo odvisni od tipa, četudi vemo, da je predvsem v zgodnjem otroštvu ravno tip izjemno pomemben. Naše raziskave kažejo, kako utelešeno je tudi branje, in zanimivo bi bilo raziskati, kakšno bi bilo, če se ob njem ničesar ne bi dotikali, ne knjige, ne miške ali ekrana. Vemo na primer, kako kretnje vplivajo na govorjenje, kako drugače ljudje govorijo, če morajo imeti roke za hrbtom.
Bi bila takšna izkušnja branja podobna radijski zgodbi ali zvočni knjigi za slepe, kjer je nosilec v resnici le zvok?To bi bilo nadvse zanimivo raziskati. Če bralci za roman, ki so ga prebrali na kindlu, pogosto nimajo občutka, da so ga prebrali, čeprav poznajo zgodbo, je mogoče sklepati, da je papirnata knjiga nekakšen zunanji človekov spomin, ki se zbudi, ko jo zagledaš.
Študenti menda nočejo več brati obsežnejših tekstov. Jih je računalnik navadil krajših?Poglobljeno branje je ogroženo po vsem svetu, skrajšane različice preplavljajo vse, upadanje mentalne zmožnosti za dolgotrajnejše procese, daljše koncentracije in vztrajnosti pa je najbolj vidno pri otrocih, ki so rasli z računalniki. A tudi tu so razlike: otroci z boljšim spominom so si na primer zapomnili več iz multimedijskih predstavitev zgodovinskih dogodkov kot tisti s slabšim spominom, ki jim je papir bolj ustrezal. Ta ugotovitev nas seveda opozarja, da ni vse enako dobro za vse. Otroški kognitivni razvoj in učenje sta pogojena s čuti, prek njih se učijo tudi naravnih zakonov: če klikneš vrata, ni isto, kot če jih odrineš s svojimi mišicami. Otroška potreba po fizičnih stikih, po bližini drugih se razvije ali pa tudi ne, če so preveč prilepljeni na ekrane. Na Danskem so v vrtcu otroke od štiri do šest let vprašali, ali bi se raje igrali z vrstnikom ali ipadom. Večina jih je hotela ipad. To nas bi moralo resnično skrbeti, ker je za kognitivni, socialni in čustveni razvoj igra z vrstniki nujna in bi morala biti v osrčju vsake vzgojno-izobraževalne odločitve.
Kako vse te raziskave vplivajo na izobraževalne programe?Upam, da bodo ta spoznanja vendarle upoštevana pri načrtovanju izobraževalnih politik. Za Norveško lahko rečem, da je prevladujoča usmeritev žal povsem tehnološka, grajena na čisti veri, da je digitalna tehnologija edina relevantna možnost prihodnosti in napredka, da bodo otroci hoteli brati le na elektronskih nosilcih. Deloma je za to odločitev kriv strah, da bi izpadli staromodni, če bi se uprli najnovejšim tehnologijam, deloma pa je argument tudi socialen. Da bi otrokom zagotovili enake možnosti ne glede na socialni položaj, zagotavljajo tablice že vrtcem. Pri tem pa prezrejo tako otrokovo potrebo po igri na prostem, z vrstniki, ki krepi motorične in empatične sposobnosti, kot tudi ugotovitve psihologov in nevroznanstvenikov o tem, kako se človeški možgani razvijajo. Preprečiti bi bilo treba popolno usmeritev na ekran in upoštevati prednosti obeh branj.
Se starši ne oglašajo?Zanimivo je, kako čustveni postanejo ljudje v teh razpravah, na primer o računalnikih v vrtcih, kako zlahka dajejo v nič znanstvene ugotovitve. Na Norveškem smo v digitalizacijo izobraževanja vložili toliko denarja, da se moramo zdaj s tem obvezno hvaliti: država z največ računalniki na svetu, vsi srednješolci imajo že pet let vsak svoj prenosnik... Imamo celo nacionalni center za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo v izobraževanju, ki ima več kot sto zaposlenih, a niti enega psihologa. To so večinoma računalničarji, poslovneži... In njihova naloga je povečati uporabo tehnologije v šolah! Poleg tega je računalniška opismenjenost postala enako pomemben kriterij kot branje, pisanje, ustno izražanje in matematika.
No, potem je sledil šok: pokazalo se je, da vsi dijaki nočejo računalnika, da so raztreseni, da se slabše učijo in da smo se slabše odrezali pri mednarodnih raziskavah o branju. Končno so se vendarle oglasili ljudje, ki so opozorili, da »laptopiranje« dijakom služi predvsem za zabavo.
Ko in če bomo v Sloveniji dobili ministra za izobraževanje, bo nadvse zadovoljen z vašimi ugotovitvami, saj država tako in tako nima denarja za računalnike, premisleki o slabih plateh pa so že del širšega dvoma o zveličavnosti sodobnih rešitev, od hitre hrane do ekranov zasvojenih otrok.V bogatejših državah se za bolj zdrav način življenja odločajo predvsem premožnejši ljudje, medtem ko revnejši v računalniški tehnologiji vidijo zamenjavo za televizijo, torej nekaj, kar morajo imeti. Ljudje pogosto rečejo: otroci se iz računalnika toliko naučijo! Kar pomeni, da je treba razčistiti definicijo učenja. In pogledati, česa bi se otrok v urah in urah, ki jih preživi pred ekranom, naučil, če ga ne bi imel.
